Peščeni kralji

Maja Novak

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Ihta

Tisti, ki smo v davnih davnih časih zapravljali najstniško žepnino še za kaj drugega kot za alko in lišp, se še spomnimo hrvaškega mesečnika Sirius (nekakšne žepne knjižice iz sivega papirja, brez opaznega lektorja in z levorokim prelamljavcem), ki je vsem svojim napakam navkljub v kar spodobnih prevodih bralcem nekdanje Juge ponujal izbor najboljšega, kar se je takrat godilo v svetu znanstvene fantastike. Tako smo lahko že tedaj, ko se niti Georgeu R. R. Martinu še ni sanjalo, da bo George R. R. Martin kdaj slaven, prebrali njegovo verjetno najznamenitejšo kratko zgodbo Peščeni kralji.

Ta seveda nima nikakršne zveze z današnjo Slovenijo. V zgodbi neki rahlo blazni zbiralec eksotov z vseh koncev vesolja zapravlja gore denarja, da kupuje živali, ki nato v bistvu ne delajo drugega, kot da se pobijajo med sabo. Štiri vojskujoče se frakcije žužkov z imenom peščeni kralji jo popihajo iz vivarija, kot bi trenil, pokončajo vse živo z zbirateljem vred in do tal porušijo tisto, čemur bi današnja na ekonomsko razmišljanje mahnjena družba verjetno rekla infrastruktura. Nobene zveze z nami, saj pravim. Le zakaj bi kak slovenski davkoplačevalec za vrtoglave vsote redil živa bitja (devetdeset tukaj, kak ducat – brez zdravstvenega ministra – tam, po enega na čelu vsake občine ...), ki hlepijo le po krvi drugih zveri, namesto da bi naredila kaj lepega zanj?

Ampak če samo za hipec dopustimo možnost, da je, denimo, Janša oranžni peščeni kralj, Janković pa beli (na voljo imamo še rdečo in črno barvo, ki ju bomo dodelili Lukšiču in Novakovi), nas spreleti zona, ker se zavemo, da nam ni pomoči – ko se peščeni kralji zaredijo v hiši, se jih ni več mogoče znebiti, čeprav junak Martinove zgodbe poskuša z vsem od ognja do bomb. Njihovo početje lahko zgolj zgroženo opazujemo, nemočni kakor kaka starka s palico. Janković bo iz same ljube ranjene ošabnosti spodnesel Bratuškovo, prav; Virant in Erjavec bosta morda zato prvič v življenju prisiljena storiti nekaj načelnega, prav, in razdrla bosta koalicijo; sledile bodo volitve, na katerih bodo čedno postrojene čete oranžnih žužkov izvolile svojega kralja, v državi bo zavladalo še več fašizma, in ko bom politična zapornica, se mi bo prvič v življenju zgodilo, da bom jedla kar trikrat na dan. Prav. Mogoče bodo na Igu celo upoštevali, da sem pravnica, in me vtaknili v celico skupaj s kako državno tožilko ali sodnico. A naj si Slovenec še s tolikšnim strahom slika ta črni scenarij, ne more ukreniti ničesar, da bi peščenim kraljem preprečil delati škodo – če jih že k temu, da bi bili koristni, ne more prisiliti.

Ker nimam pojma o ekonomiji in komaj kaj o naravi in družbi, si na tem mestu lahko privoščim nekaj prav neverjetnih neumnosti in v slogu teorije zarot postavim nekaj drznih, pa čeprav zgrešenih tez o tem, zakaj je tako. Za začetek domnevajmo, da politikov v resnici ne nastavlja ljudstvo, temveč kapital v vseh mogočih oblikah, v EU zlasti tisti, ki je über alles. Navsezadnje se tudi Hitler ni sam povzpel na oblast, temveč so mu ravbarsko lestvico držali nemški tovarnarji. Kapitalu pa boji med peščenimi kralji ustrezajo, kot mu ustreza gospodarska kriza; če zdajšnje ne bi sprožila špekulativna vlaganja bank v razne milne mehurčke, bi si jo bilo treba izmisliti, kajti končni cilj kriz je pavperizacija evropskega prebivalstva.

Družbenemu razredu na oblasti je namreč zmanjkalo kolonij. Afrika, ta umirajoča celina, je s kapitalističnega zornega kota docela neuporabna in celo Daljni vzhod ni več, kar je bil, tako da za potrebe outsourcinga niti na marljive Kitajčke ni več mogoče računati. Torej je treba začrtati, zakoličiti in zasaditi kolonialne plantaže kar na domačem vrtu (il faut cultiver notre jardin!), požgati gospodarstvo in socialno infrastrukturo do tal, prosto po Tacitu narediti puščavo in jo poimenovati mir (v našem primeru: demokracija), povzročiti množično brezposelnost, oropati ljudi pravice do izobrazbe, zdravstva, kulture, prostega časa in prav mogoče brezplačnega dihanja ter jih potisniti v tolikšno stisko, da bodo nazadnje pripravljeni ustvarjati kapitalske dobičke za skledo leče. Ali goveje juhe. Ali pasulja, saj je vseeno. Princip je isti, sve su ostalo nianse, je (o petelinu, ki je nategnil vse prebivalke dvorišča) svojčas prepeval Balašević. Razredu s takimi cilji je narod, kakršen je naš, lahko zgolj v veselje: z vsako samomorilsko potezo, kakršna je Jankovićeva odločitev, da se vrne v politiko, se splošna beda poglablja, da ne govorimo o tem, kako je najlaže krasti takrat, kadar so vse oči uprte drugam, na primer v politični ring.

Upam – res upam! –, da sta nastanku moje zgodbe botrovali le moji naivnost in politična nepismenost, kajti ko bi bila resnična, bi to pomenilo, da se naše življenje v resnici nikoli ne bo obrnilo na bolje. Peščeni kralji bodo še naprej izpodkopavali temelje hiše, v kateri živimo, med njenimi stanovalci pa bomo najbolj trpeli tisti, ki smo že tako stari, da se še spomnimo let Siriusa, Balaševića in zmerne blaginje. Ali si lahko predstavljate, kakšno malodušje zagrne človeka, ki v štiriinpetdesetem letu prvič – res prvič! – v življenju na teve zaslonu zagleda ljudi, ki pred prazniki (ko naj bi se po dikciji večernih poročil, kakršna so bila na véliko nedeljo, »pod dobrotami šibile mize«) v dolgi vrsti pred Rdečim križem čakajo na pakete s takim razkošjem, kot so moka in makaroni?!

No ... saj nikjer ni rečeno, da ne bomo jutri ali pojutrišnjem v takih vrstah stali tudi mi. Kajti čeprav je moja zgodba o svetovni zaroti kapitala nedvomno izmišljena, ne kaže pozabiti, da je tu še avtohtono slovensko nagnjenje k samouničenju ...