Albert Camus: Srečna smrt

+ + + + +

Prvi Camusev roman.

Z nekaj zadrege. Dasiravno ga je napisal že konec tridesetih let, ga do svoje smrti leta 1960 ni nikoli objavil. Torej roman, ki se mu je avtor odrekel. Oziroma natančneje – glavnega junaka, miljé in smrt je v naslednjih letih tako predrugačil, da je nastal roman »Tujec«. Ker je Camus nekaj dal na svoje ime, z romanom, ki ga je sam presegel, ni imel kaj početi, razen da ga je držal v predalu. Bil je zvest svoji filozofiji, v kateri njegovi junaki ne delajo samomorov, pa naj bo življenje še tako boleče. A to je bila njegova usodna napaka, zakaj dediči in založnik so celo iz odloženega rokopisa napravili biznis.

Kako potemtakem brati roman, ki se mu je avtor odrekel? Ker romaneskna struktura ne nosi Camusevega podpisa, lahko bralec v spoštovanju do pisatelja prebira le njegov stil. Ki pa ne zadeva samega pisanja, temveč odnos do stvarnosti. »Ima me, da bi se poročil, si vzel življenje ali se naročil na L’Illustrations,« pravi kipeči junak. »Revni ste, to napol pojasni vašo naveličanost,« mu odvrne invalid brez nog. Pisatelj je namreč tudi filozof eksistencializma, saj se ukvarja z vprašanjem, kaj sploh početi v življenju. Njegovi liki se ne ukvarjajo z nakupi, uspehi, karierami, ampak preprosto bivajo. In Camus, ki je bil tudi novinar, tako ustvarja reportaže detajlov: »Ocvrl si je jajca, ki jih je pojedel kar iz ponve … rešil dve križanki … stopil na balkon … vsakemu posamezniku je sledil s pogledom … pločniki so se širili od preobilja ljudi in luči … Še ena nedelja manj, si je rekel Mersault.«

A veliki eksistencialist si ni mislil, da bo čez več kot pol stoletja njegov zavrženi rokopis postal odlično delo v primerjavi s sodobno literarno produkcijo.