Laibach

»Zadnji bodo prvi, izkoriščani bodo izkoriščevalci!«

Laibach je prekinil molk – z novim albumom (Spectre), ustanovitvijo nove stranke (Spectre), masivno svetovno turnejo, med katero si je z odločno besedo pokoril več kot 30 mest, od Berlina do Hongkonga, in temle intervjujem, ki je člane skupine ujel nekje v Skandinaviji, kjer so bratom Vikingom ravno razlagali, da Final Countdown ni le metafora, ampak da se je končno odštevanje res začelo.

Zakaj ste tako dolgo molčali?

Ker ste vsi preveč govorili.

Zakaj ste molk prekinili?

Ker niste nič povedali.

Kako huda mora biti kriza, da vas navdihne?

Kot odskočna deska.

Bili ste na turneji tudi po Skandinaviji – kaj sporočate deželam, ki jih Slovencem vedno dajejo za zgled?

Naj ne bodo tako zagledane vase, ker so naslednje v vrsti za žeblje v krsti.

Lahko si mislim, da vas Skandinavci ljubijo, navsezadnje, švedski bend Europe je štikel Final Countdown posnel zato, da bi ga lahko priredil Laibach, finski režiser pa je film Jekleno nebo posnel zato, da bi lahko soundtrack zanj napisal Laibach.

Ljubijo nas zato, da lahko sebe sovražijo.

Lani ste koncertirali v Ukrajini in Rusiji. Dlani publike se še niso dobro ohladile, ko je Putin ukrajinski Krim že priključil Rusiji. Kaj ste naredili?

Sprostili smo jih.

Putin ali Pussy Riot?

Putin Riot.

Kaj je za Laibach bolj navdihujoče – rajhovsko združevanje Evrope ali žive-naj-vsi-narodi razpadanje Evrope?

Igra prestolov v Evropi über nacij.

Pred davnimi leti – v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – je šel Laibach na turnejo po okupirani Evropi. Je Evropa zdaj kaj manj okupirana?

Bolj. Okupirana je sama s sabo.

Končno postaja vsem jasno, da individualizem ne obstaja in da je kapitalizem superstrukturirani kolektivni Borg.

Žvižgače so razglasili za državljane prihodnosti. Če so žvižgači državljani prihodnosti, potem je vaš štikel The Whistleblowers štikel prihodnosti. Toda v njem odmevajo partizanske koračnice, popevke iz starih vesternov in Spectorjev zvočni zid. Partizanske koračnice so stvar nostalgikov, vestern je mrtev, Phil Spector pa je obtožen umora. Zakaj se preteklost tako dobro poda prihodnosti?

Iz istega razloga, kot se prihodnost poda sedanjosti.

Zakaj nam smrt tako lepo pristaja?

Ker je smrt večna in večno mlada. In ker vsi mrtvi večno sanjajo svobodo.

Če je zgodovine konec, kot pravi vaš štikel No History, če torej ni alternative in če ni mogoče ničesar spremeniti, zakaj potem tako slavimo žvižgače, kot sta Julian Assange in Edward Snowden?

Ker ni konca, dokler ni konca. In če ni več zgodovine, še ne pomeni, da tudi ni več prihodnosti.

Z vsakim žvižgačem in vsakim žvižganjem vemo več o svoji oblasti, o svojih gospodarjih, o svojih elitah, toda to oblasti ne ogrozi niti zruši. To, da vse vemo, ničesar ne spremeni. Mar ni to največja ironija te dobe, ki se ponaša z najboljšo obveščenostjo v zgodovini sveta: več ko vemo, manj lahko spremenimo.

Več ko vemo, manj tudi želimo spremeniti.

Zakaj je bil potem komunizem, v katerem ste rasli, nastajali in vstajali, tako obseden s cenzuro, skrivanjem podatkov in prikrivanjem?

Ker to ni bil filozofski sistem, še manj pa je bil pragmatičen. Bil je pač iracionalen.

Hrenovke jemo, ker ne vemo, iz česa so narejene, dizajnerske majice kupujemo, ker ne vemo, kdo jih je sešil, iPode poslušamo, ker ne vemo, kdo jih je sestavil – mar ni v našem interesu, da čim manj vemo?

Vemo, vemo, ampak se delamo bedake, ker grejo bedaki lažje skozi življenje.

Resistance Is Futile, pravite na albumu Spectre. So vstaje, ki so preplavile svet, spodletele?

Seveda. In to bolje od prejšnjih!

Je mogoče vladajoče elite sploh zrušiti? Kadrovsko se namreč stalno spreminjajo – ko kdo pade ali pa gre v zapor, ga nadomesti kdo drug. Vsi so zamenljivi – kot vodje Al Kaide?

Ja, končno postaja vsem jasno, da individualizem ne obstaja in da je kapitalizem superstrukturirani kolektivni Borg.

»Na milijone nas je in milijoni so eno,« se glasi naslov enega izmed vaših novih štiklov. Če nas je na milijone in če smo eno, če smo torej večina, zakaj potem živimo – in se obnašamo – kot manjšina?

Ker so – kot je rekel Tito – manjšine v večini. Jugoslavija se je pod njegovo komando zato trudila, da ne bi bilo niti manjšine niti večine, ampak enakopravnost med njima, ki naj bi se razvila v enost, en narod in enega proizvajalca, v poenotenega delovnega, socialističnega Ćloveka – z mehkim ć in mehkim l.

Državo so mnogi odpisali. Nekateri pravijo, da odmira ali izginja, drugi pravijo, da je ugrabljena, spet tretji pravijo, da mora biti vitka. Toda država v resnici ostaja le to, kar je vedno bila: pogajalec med izkoriščanimi in izkoriščevalci. Se vam ne zdi, da si celo Bog lažje privošči smrt kot država in da bi Boga lažje pogrešali kot državo?

Težko. Boga so si države izmislile, da so se sploh lahko konstituirale. Smrt Boga je zato smrt države. In smrt religije je smrt kapitalizma.

Zasebno v Laibachu ne obstaja, državi pa ga tudi ne damo. Smo pa zato vsem na razpolago.

Andy Warhol je ljudem obljubljal, da bodo lahko v prihodnosti vsi 15 minut slavni. Kapitalizem ljudem obljublja, da bodo lahko v prihodnosti vsi 15 minut izkoriščevalci.

Da, zadnji bodo prvi in izkoriščani bodo izkoriščevalci – ampak izkoriščali bodo lahko le še sami sebe.

Eat Liver! Tako je naslovljen eden izmed vaših novih štiklov. Moja prva asociacija je dr. Hannibal Lecter, ki je človeška jetrca tako rad zalil s chiantijem. Svet se je že povsem kanibaliziral, ljudje dobesedno žrejo ljudi, toda človeškega mesa še vedno ne smeš jesti – to je tabu. Kar me spomni na ameriške policaje, ki človeka najprej pretepejo, potem pa mu ob vstopanju v policijski avto nežno sklonijo glavo, da se ne bi slučajno poškodoval.

Človeško meso smo tabuizirali, ker smo pospravili zadnje kanibale, ki so obvladali prave recepte za takšne pojedine. Zdaj se tolažimo s povprečnimi kuharskimi oddajami in se nažiramo brez elegance, stila in okusa.

Nekroliberalni finančniki so izdelali sistem zapletenih, ezoteričnih, mističnih finančnih produktov, ki so razumljivi le posvečenim, ne pa tudi ljudskim množicam. Mar ne spominjajo na avantgardne umetnike, ki skušajo biti na vsak način nerazumljivi in nerazumljeni? In mar finančni sektor ne izgleda kot wagnerjanska »celostna umetnina«, kot slednik in tekmec Laibacha in NSK?

Če bi vsi vse razumeli, finančnega sistema ne bi potrebovali. Kakor tudi ne avantgarde. In celostna umetnina bi izzvenela le še kot banalna izvotlina.

Nekoč ste poudarjali, da umetnost zahteva fanatizem. Tudi kapitalizem zahteva fanatizem. Je kapitalizem umetnina?

Warhol trdi, da je. In kdo smo mi, da bi mu oporekali ...

Je bil kdo bolj fasciniran nad kapitalizmom kot Karl Marx?

Mogoče Slavoj Žižek? Bratje Marx?

Tudi komunizem zahteva fanatizem. Je tudi komunizem umetnina?

Severnokorejski nedvomno. Celostna!

Je večja umetnina kapitalizem ali komunizem?

Če že razmišljamo v teh terminih, potem bi bila večja umetnina kombinacija obeh, ki bi zadostila merilom na eni in na drugi strani. Laibach je takšen zvarek, pa tudi Kitajska je na dobri poti, da to postane.

Estetsko doživetje česa je fašizem – kapitalizma ali komunizma?

Libidinalne ekonomije.

V času krize so se politiki vseh barv, vseh strank in vseh spolov prelevili v velike zategovalce, bolje rečeno: naravnost uživajo v tem, da ljudi stiskajo, zategujejo, klestijo, mučijo, disciplinirajo, kaznujejo. Se vam ne zdi, da to le potrjuje tezo, da ljudje komaj čakajo, da bi postali avtokrati, totalitaristi, fašisti?

Res je, in ljudje očitno uživajo v tem, da jih stiskajo, zategujejo, klestijo, mučijo, disciplinirajo, kaznujejo. Če bomo torej hoteli razumeti ta čas ožemanja, bo treba spet vzeti v roke De Sada, Sacher-Masocha, Hitlerja in še koga.

Zakaj se iz vsake velike krize vedno rodi nekaj starega?

Ker je novo preveč predvidljivo in dolgočasno. Oziroma ker novo zares ne obstaja.

Če kapitalizem ne potrebuje demokracije, zakaj potem vsi tako nasprotujejo totalitarizmu?

Seveda kapitalizem potrebuje demokracijo za svoj obstoj, ampak ta demokracija je v bistvu maskirani totalitarizem. Ljudje nasprotujejo totalitarizmu, ker želijo verjeti, da živijo v demokraciji.

Kitajska dokazuje, da kapitalizem potrebuje le močno komunistično partijo. Letos ste prvič koncertirali na Kitajskem – jim lahko poveste kaj novega?

Koncentrirali smo v Hongkongu, ki se pretvarja, da (še) ni del Kitajske, v bistvu pa je jasno, da je Kitajska že del Hongkonga, ki je, mimogrede, ena sama pralnica denarja. Razložili smo jim, da je to, kar, poleg partije, potrebuje njihov komunistični kapitalizem, nova definicija paradigme, nova kulturna revolucija, ki jim jo Laibach lahko ponudi.

In kako so vas sprejeli?

Odprtih rok.

Sloveniji očitajo, da ni dovolj konkurenčna, da nima dovolj fleksibilnega trga dela, da ima prevelike stroške dela, da ima predrago delovno silo – bi bil čas, da vprežemo tudi otroke? Tako kot v 19. stoletju?

Skrajni čas! Otroci kot poceni delovna sila delajo za nas po vsem svetu, zakaj ne bi še doma? Itak so naše bogastvo. Zdaj so tako in tako preveč privilegirani in sploh ne razumejo, kakšni sta njihova bodočnost in usoda v družbi. Kot neposrednemu prekariatu jim to zelo hitro lahko postane jasno.

Če bi vpregli otroke, bi ohranjali in utrjevali tudi družinske vrednote, saj bi lahko za tekočim trakom stala celotna družina, mar ne?

In kaj je pomembnejšega od družine! Tako bi se lahko tudi znanje v praksi in na kraju samem racionalneje prenašalo iz roda v rod.

Desnica je inteligentno pragmatična, deluje kolektivno, se ne ukvarja z malenkostmi in med svojimi ne išče razlik. Zato je bodočnost na desni.

Imate kako zamisel, zakaj se kapitalizem ni prijel v Severni Koreji?

Ker Amerika tega ni dovolila. Potrebovala je izgovor za vojaško prisotnost v azijsko-pacifiški regiji, kjer varuje svoje globalne ekonomske in politične interese. Glavna tarča je seveda Kitajska.

Stalno govorijo o vrednotah, ki jih moramo nujno spremeniti. Kakšna je prava etična pozicija v kapitalizmu? Ali sploh obstaja?

Seveda obstaja. Kapitalistična etika temelji na svobodi, enakosti in bratstvu. Svobodi čezmerne eksploatacije naravnih in človeških virov, enakopravnosti v izčrpavanju vseh eksploatirancev in bratstvu med eksploatatorji. Kaj več etike bi bilo v kapitalizmu kontraproduktivno in neprofitno.

Kaj če smo že v tisti prihodnosti, o kateri smo tako fantazirali? In kaj če si prav zato prihodnosti ne znamo več predstavljati?

Nedvomno smo v prihodnosti, o kateri smo fantazirali, ampak čas se v njej vrti nazaj. Tudi čas namreč ne more več dohitevati samega sebe.

Odkar smo v krizi, vsi hlepijo po vrnitvi v »nono stanje«, v nedolžno, srečno, rajsko dobo – mar ni nedolžnost produkt norosti? In mar ni ta norost le produkt predkrizne nedolžnosti?

Kar pomeni, da moramo vsi znoreti in vse bo OK. Za Slovence, ki so tako in tako travmiran narod, to ne bi smelo biti pretežko.

Zdaj, v času krize, imajo ljudje občutek, da so izkoriščani. So bili v nedolžnih, srečnih, rajskih časih kaj manj izkoriščani?

Ja, zdaj, v kapitalizmu, je na delu izkoriščanje človeka po človeku, včasih pa je bilo – kot vemo – ravno obratno.

Zakaj je levica tako neprizanesljiva do svojih grešnikov – in zakaj je desnica do svojih grešnikov tako prizanesljiva?

Levica je neumna, sestavljena iz frustriranih intelektualcev in leporečnežev, ki delujejo individualistično, so obsedeni sami s sabo in so alergični drug na drugega. Njihova morebitna koalicija bo zato razpadla na prvem ovinku. Desnica je inteligentno pragmatična, deluje kolektivno, se ne ukvarja z malenkostmi in med svojimi ne išče razlik. Zato je bodočnost na desni.

Pred davnimi leti ste ustanovili državo v času, prvo globalno državo na svetu, državo NSK, zdaj pa ste ustanovili še novo politično stranko – Spectre. Če se prav spomnim, so pred to vašo Prikaznijo že v 19. stoletju svarile vse sile stare Evrope, papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji. So jo s tem tudi priznale?

Ja, de facto so jo s tem tudi priznale. Priznal jo je tudi James Bond, ki se je proti tej podtalni organizaciji boril, ker je ogrozila svetovno prevlado Združenega kraljestva.

Če bi šel Laibach na evropske volitve, koga bi imel na listi?

Eberja, Saligerja, Dachauerja in Kellerja.

Je Laibach, ki je starejši od države Slovenije, zasebna lastnina, ki bi jo bilo mogoče podržaviti, ali državna lastnina, ki bi jo bilo mogoče privatizirati?

Zasebno v Laibachu ne obstaja, državi pa ga tudi ne damo. Smo pa zato vsem na razpolago.

Ves čas krize nam govorijo, da gre za biti ali ne biti. Je to sploh kakšna izbira?

Zna biti – hamletovska, heideggerjanska, lubitschevska, breceljanska, zelo slovenska.

Stalno padamo in vstajamo – kot otroci?

In kot žvižgači, kričači, informatorji, reformatorji.