Da se ne bi ponovilo

Povsod na poti, ki si jo je Soča vrezala od Alp do morja, je jasno, zakaj so jo opevali pesniki. To naravo lahko dovolj dobro opišejo le pesmi.

Nikjer, od koder se vidi reka, pa tudi niste daleč ostalin in obeležij, ki spominjajo na eno najbolj krvavih front nečloveške vojne. Tudi tega ni mogoče ustrezno opisati brez pesniških metafor. Uporabljali so jih že vojaki, ki so to doživljali.

»Sreda, 24. oktober 1917. Včeraj ob drugi uri zjutraj se je začelo pri Kobaridu. Grmelo je na celi fronti, da se je tresla zemlja in pokalo skalovje. Proti večeru je ogenj nekoliko ponehal, zato da je danes navsezgodaj začelo bruhati iz tisočerih žrel še huje. Žvižganje, sikanje in udarjanje granat vseh mogočih kalibrov in min je neznosno. Stiskamo se v kaverni drug na drugem, luči nikakor ne moremo prižgati , ker je zračni pritisk presilen. Par metrov smo zariti v živo skalo, toda vse nič ne pomaga. Peklenska sila je močnejša od skale: ruši se in lomi,« je zapisal vojak slovenskega planinskega polka.

Prva svetovna vojna je na slovenskih tleh potekala od marca 1915 do oktobra 1917 na okoli stokilometrski navidezni črti po dolini Soče. Premiki so bili majhni, a ne zato, ker ne bi poskušali. Kilometer napredka je pogosto pomenil preplezati goro.

Na mnogih krajih so morali vojaki kopati zaklone in kaverne v hribe in stene gora in so za vedno spremenili njihovo podobo. Bitk ni bilo malo in bile so zelo krvave. Zato je nepremičnih spominov na prvo svetovno vojno ob dolini Soče veliko. »En teden je verjetno premalo, da si ogledaš vse ostanke in spomine na vojno,« pravi Vasja Klavora, ki je o bitkah in njihovem ozadju napisal pet knjig.

Na mnogih točkah soške fronte so morali vojaki kopati zaklone in kaverne v hribe in stene gora ter so za vedno spremenili njihovo podobo. Bitk ni bilo malo in bile so zelo krvave.

»Vsega nimamo preštetega,« pravi Katja Sivec iz fundacije Pot miru. Zabeležiti in sešteti bi bilo namreč treba vse trdnjave, muzeje in zasebne zbirke, kaverne, rove, jarke, strelske in topovske položaje, luknje, ki so jih povzročili izstrelki, skladišča, vodne zbiralnike, ceste in poti, ki so bili zgrajene zaradi vojne, v skalo vklesana stopnišča in pokopališča. Vsega tega je veliko, predvsem pokopališč.

Pot miru od leta 2007 povezuje najpomembnejše ostaline in spominska obeležja v Zgornjem Posočju. Celotna Pot miru, torej do Jadrana, naj bi bila slovesno odprta 21. marca prihodnje letu na Trgu Evrope med staro in Novo Gorico.

Za ogled Poti, ki je že zdaj opremljena z informacijskimi tablami in za katero že obstajajo uradni vodniki, pa fundacija priporoča šest enodnevnih izletov. »Vsa pot je vredna ogleda,« trdi Katja Sivec, ki ne želi izpostaviti nobene točke, da ne bi kateri drugi naredila krivice. »Kam boste šli, je verjetno najbolj odvisno od tega, kaj vam je najbližje, in od tega, ali ste za pohod ali ne,« dodaja.

Kako so zdržali?

Vasja Klavora sicer rad našteje točke, ki jih ne bi smeli izpustiti, a njegov seznam je dolg in se tudi ne da obdelati v kratkem času. V zgornjem Posočju ga sestavljajo vsaj gora Rombon, Drežnica, Kobarid z osrednjim muzejem soške fronte in ostalinami v okolici mesta, gora Batognica ter vrhovi nad Tolminom (Mrzli vrh, Kolovrat, Mengore). Na Goriškem je vredno videti vsaj Sveto goro, Vodice, Škabrijel in Sabotin, na italijanskem delu Krasa Debelo Grižo in Sredipolje, na Komenskem krasu pa Cerje in kraške jame v okolici Temnice.

Klavora je bil zdravnik, poslanec državnega zbora in direktor bolnišnice v Šempetru pri Novi Gorici. Nekdanjo soško fronto je spoznaval že kot otrok, dijak, študent in planinec ter kot gorski reševalec v Bovcu, kar je bil trideset let. »Ta amfiteater sem prehodil po suhem in preletel s helikopterjem,« pravi.

»Odkrival sem sledove vojne, ki je vso kotlino in njena gorovja zaznamovala s številnimi vojaškimi obeležji , kamnitimi okopi, skalnimi bivališči in rovi, kavernami, križi in pokopališči, razmetano zarjavelo vojaško opremo, z zavrženim nevarnim strelivom in z vsem mogočim, kar je po vojni ostalo na bojiščih,« je zapisal v svoji prvi knjigi, Plavi križ, iz leta 1991.

K opisovanju bojev na severu soške fronte ga je gnala tudi želja, da bi dojel, kako so vojaki zdržali v strašnih zimskih razmerah visokogorskega bojevanja. To vprašanje se poraja tudi na mnogih hribih nad Kobaridom in Tolminom, nad Bovcem, na primer na Rombonu, pa še posebej.

Velik del Plavega križa je Klavora namenil čudežu pri Kobaridu, velikemu preboju, ki ga je dosegla avstro-ogrska vojska ob nemški pomoči 24. oktobra 1917 in je končal soško fronto. Sklenil je, da je »čudež« neprimerno ime, saj je šlo za »skrbno in natančno pripravljen napad, v katerem je napadalec uporabil za tedanje razmere tako številna in najhujša sredstva za moritev«.

Knjigo je poimenoval po oznaki na plinskem izstrelku, »zahrbtnem« in »nagnusnem« orožju, s katerim so nasprotniki presenetili italijanske vojake.

»Vojakom, ki so ležali v okopih, so tisto noč glave utrujeno slonele na listju, travi ali na mrzlih stenah kavern. Niti malo niso slutili, da jih namerava napadalec tako zahrbtno pomoriti. Bil je deževen oktober, povsod megla in mraz, na vrhovih je divjal snežni vihar. Porumenelo odpadlo listje je zaradi vlage že pričelo razpadati in povsod je dišalo po trohnobi. Tudi duh belih oblakov plina, ki je v zgodnjih jutranjih urah tistega dne prekril Bovško kotlino in njena obrobja, ji je bil podoben. Plin, ki je morda dišal po gnilem listju in travi, so tisto jutro italijanski vojaki samo enkrat vdihnili in umrli, ne da bi vedeli zakaj ali da bi izrekli eno samo vprašujočo besedo,« je zapisal Klavora.

Na nekdanji soški fronti je za zdaj le en spomenik padlim Slovencem in ta je na Škabrijelu.

O zadnjem dejanju soške fronte premišljuje današnji popotnik tudi v najbolje restavriranem muzeju na prostem, na vrhu Kolovrata, ki je dostopen tudi z avtobusom. Hrib se razteza ob poti med Kobaridom in Tolminom, a na drugi strani Soče. Sistem jarkov, ki so sestavljali razvejeno italijansko tretjo obrambno linijo, danes ni zelo drugačen kot pred slabimi sto leti.

Razgled s Kolovrata je izjemen in zato je bil hrib Italijanom zelo pomemben za nadzor bojišča. Vseeno so se pred čudežem pri Kobaridu nasprotnikovi vojaki brez težav sprehodili od Tolmina do Kobarida, od koder so naskočili italijanske položaje. Ob lepem vremenu bi večina umrla, takrat pa jih je skrila gosta megla. Zato se druga Klavorova knjiga imenuje Koraki skozi meglo.

Spomenik zverinstva

Tretja knjiga je posvečena bojem na Goriškem, naslovljena pa je samo Škabrijel. Ko je Klavora zbiral gradivo o dogajanju na tem hribu v poletnih dneh 1917, je »presenečen in prizadet ugotovil, da hujših strahot in morije na soškem bojišču v času prve svetovne vojne ni bilo, kot je bila prav tod«.

Na nekdanji soški fronti je za zdaj le en spomenik padlim Slovencem in ta je na Škabrijelu. Moralo bi jih biti več, a prvi svetovni vojni je na Primorskem sledila fašistična Italija, tej pa Jugoslavija, nobena od njiju pa ni imela namena slaviti avstro-ogrskih vojakov. A če je samo en spomenik, je morda prav, da je tu. »Gora svetega Gabrijela, dom mrličev, groblja labirintov, grmada človeških kosti, spomenik zverinstva,« je o njej zapisal pisatelj France Bevk.

Južneje po dolini Soče se teren zravna in tu so bili premiki fronte večji. Vendar ne samo zaradi manj razgibanega ozemlja, ampak tudi zaradi italijanskih ambicij. V vojno so stopili, ker jim je tajni londonski sporazum obljubil Gorico, Trst in Istro. Njihov trud, da bi jih zavzeli, se na Krasu pozna. Ostaline vojne se raztezajo od Trbiža do Komna.

Italijani želenega ozemlja niso dobili z vojskovanjem, ampak šele z diplomacijo po vojni. »Pokazalo se je, da so slovenski vojaki z vso vnemo in hrabrim žrtvovanjem branili slovensko ozemlje,« je pojasnil Klavora v knjigi Doberdob.

Doberdob se je v slovensko zavest zapisal kot »slovenskih fantov grob«, a tega iz spomenikov v njegovi okolici ne boste razbrali. V Sredipolju oziroma Redipuglii je eden največjih vojaških spomenikov na svetu, s katerim so Italijani počastili svojih sto tisoč mrtvih na kraških bojiščih. Deset minut vožnje je oddaljena Debela Griža ali San Michele del Carso, katerega vrh je prepreden z razvejanim sistemov predorov, ki so bili na prosto odprti z »okni« za topove s 149-milimetrskimi izstrelki. Tamkajšnja obeležja se poklanjajo madžarskim vojakom.

Z Debele Griže se dobro vidi na vzhod, kamor so merili topovi. Ne morete zgrešiti stolpa na Cerjah, v katerem je skromen muzej. Obiskati se ga splača že zaradi razgleda in je dostopen z avtomobilom. Če pa se po hribu tudi sprehodite, si boste lahko ogledali še kažipot, ki so ga postavili romunski vojaki, ter spomenik Svetozarju Borojeviću, mimogrede pa boste zagotovo naleteli na strelske jarke in podzemne kaverne.

Kras je danes zaraščen in povsem drugačen kot pred stotimi leti. Na pusti zemlji je bilo zaklon težko najti, ker so tla kamnita, pa ga je bilo težko tudi narediti. Zato so vojaki pogosto izkoriščali naravne kraške jame. Okoli Temnice jih je več, ki po imenu spominjajo na namen, ki so mu služile med vojno, na primer Krompirjeva, Klobasja ali Ruska.

V eni jami so skladiščili krompir, druga je bila bolj zračna in so v njej sušili klobase, tretja je bila dovolj velika, da je prostor v njej našlo več sto ruskih ujetnikov. Namembnost vseh pa se je spreminjala, ko se je fronta premikala in se jim približevala. Takrat so bile predvsem skrivališče in zatočišče.

Premičnih ostankov vojne je bilo pravzaprav malo. Ko so se ljudje, ki so bili med vojno izgnani, vračali v svoje povsem porušene vasi, so pri obnovi uporabili vse, kar so našli.

V Klobasji jami se vidi, da so bili v njej pogradi, saj so zanje naredili betonske nivoje, v stenah pa so luknje, v katere so bili vpeti tramovi. Vendar pogradov niso nikoli našli. Ko so začeli jame raziskovati, so bile povsem prazne. Kraševci so se namreč po vojni vračali v povsem porušene vasi in so vse železje, ki so ga našli, uporabili za obnovo hiš.

»Vse kraške vasi so bile porušene na obeh straneh. V resnici je bilo od Rombona do morja vse porušeno. Zato je na neki način še sreča, da se je med vojno zgodila največja znana selitev slovenskega prebivalstva,« pravi Klavora.

Spomin kot opomin

Na zahodnem robu Slovenije ni težko pozabiti na vojno, kljub temu da so njene ostaline in obeležja neločljiv del soške doline. Ob razgledih, kakršni so tu, je občutek o sto let oddaljeni grozi tuj tudi ob najbolje ohranjenih jarkih, rovih in kavernah, ob največji luknjah, ki so jih bombe pustile v gorskih pobočjih, in ob najveličastnejših spomenikih.

Pomagajo knjige, muzeji, zbirke v lasti zasebnikov ter vodniki, ki vam jih priskrbi fundacija Poti miru. Z več znanja se povečuje občutek nasprotja med soško vojno in soško naravo, a s tem ni nič narobe. Ni naključje, da se pot imenuje po miru.

»Namen Poti miru je, da ljudje ob dih jemajoči naravi razmišljajo o grozotah vojne. S tem se krepi odločnost, da tega človeštvo ne bo nikoli več ponovilo,« pravi Katja Sivec.

Redkokje so boljše možnosti za to kot ob Soči.