Prvomajska. Internacionalna. Pesimistična.

Maja Novak

9. 5. 2014  |  Mladina 19  |  Ihta

Prvega maja popoldne sem šla na Rožnik. (Pri mojem filozofskem pogledu na smotrnost gibanja v postinformacijski dobi je to novica, enakovredna naslovu: Franci Matoz izjavil, da bo njegova stranka priznala krivdo.) In na Rožniku sem uzrla prelep prizor. Tja gor je rinila tudi neka gospa, še starejša in celo betežnejša od mene. V gumbnici je imela rdeč nagelj, pa tudi sicer je vse na njej od bojevitega obraza do konic čevljev pričalo, da hoče za vsako ceno na Rožnik zato, ker je ponosna proletarka. Z leve in desne pa sta jo pri hoji podpirala frančiškana, ki sta gospe na ljubo očitno za tisto uro zanemarila svoje poglede na komunizem in delavsko gibanje.

To je pravi duh drugega vatikanskega koncila. Čeprav nikakor nisem prijateljica duhovščine, je papež Janez XXIII. med mojimi ljubšimi zgodovinskim liki – njegov naslednik Frančišek pa je s tem, da ga je kanoniziral skupaj z enim najbolj zadrtih in diktatorskih papežev moderne dobe, spet enkrat dokazal, da ni nič slabši igralec od Wojtyłe, a da drugače od svetniškega soimenjaka, ki je po Ecu pridigal samo »grdim« pticam (ker »lepe« pač ne potrebujejo nasvetov in tolažbe), v resnici zlepa ne bo zavzel stališča do česarkoli pomembnega.

Ampak brž ko me je navdušenje nad prvomajsko idilo minilo, si nisem mogla kaj, da ne bi pomislila na lastno starost. Kdo bo pod roko podpiral mene? Najbrž mi je prvič res prodrlo do zavesti, da bom umrla v revščini in bedi. Pa ne le jaz. Morda se bo zgodilo tudi tebi, dragi bralec. Ko bi se znašla v domu za ostarele občane v Italiji, bi se morda lahko veselila vsaj tega, da naju bo negoval Berlusconi (ki bo takrat že krepko prestopil stoto leto, vendar bo za to, da bi se izognil novim obsodbam na družbeno koristno delo, še vedno razmišljal o vrnitvi v politiko), pri nas pa se niti česa takega ne moreva nadejati. Pahor, ki je le nekaj mesecev mlajši od mene, bo do tedaj že omagal.

(Mimogrede, na sumu ga imam, da je zamisel o drsanju za olimpijske hokejiste sunil iz moje kolumne z dne 17. januarja, kjer sem poročala o podobnem projektu Vladimirja Putina. Če bomo kmalu po izidu tokratne Mladine zagledali Boruta, kako pred tem ali onim starčevskim domom široko smehljajoč se parkira hojice, bomo vedeli, da je pravi politik, torej plagiator brez lastnih idej.)

Več kot en znanec mi je v zadnjem tednu ali dveh omenil, da ga skrbi, kako bo generacija današnjih mladih skrbela za nas, ko bomo zaradi bolezni in starosti potrebovali pomoč, in ne morem si kaj, da jim ne bi pritegnila. Ne zato, ker bi bila današnja mladina res slabša od rodov pred njo. (Star sicilijanski pregovor pravi: Mladi o starih mislijo, da so neumni, stari pa o mladih to vedo.) A kaj, ko politika in mediji, ki nekritično povzemajo njene dogmatske izjave, delajo vse, kar je v človeški moči, da bi nahujskali mlade proti njihovim dedom in babicam.

»Zaradi daljšanja življenjske dobe prebivalstva boste morali delati dlje,« je ena najpogostejših medijskih floskul zadnjega časa, ki ji takoj sledi tista znamenita: vsak delovno aktiven prebivalec mora že danes preživljati ena cela sedem upokojenca (ali ena cela osem ali ena cela devet ali dva cela ali tri cele – saj je vseeno, floskule vseh vrst je treba tako ali tako vedno jemati z zadržkom), do leta iks pa bo to število naraslo na ipsilon. Pokažite mi zaposlenega mladca, ki ob teh parolah v mladostni egocentričnosti ne bo pomislil, da se mu godi krivica! Niti besede o etiki. Niti besede o tem, da so današnji »starci« s svojim delom zgradili vse tisto, kar so politiki in njihovi varovanci pozneje pokradli. Niti besede o tem, da bo tudi današnje mlade čez pet ali šest desetletij moral preživljati nekdo drug. Toni, kakršni ob govoru o stiskah pokojninskega sistema prevladujejo v javnosti, dajejo upokojencem vedeti, da bi bilo edino spodobno, ko bi se v kakem kotu tiho zvili v klobčič in iz sočutja do delovno aktivnega prebivalstva obzirno umrli.

Skrb naših velmož, da bodo tokratne predčasne parlamentarne volitve padle prav v »čas dopustov«, je docela odveč. Dopustovali bodo namreč le oni.

Sploh pa: kakšno daljšanje življenjske dobe? Do zdaj je sleherna povojna generacija res živela dlje od prejšnje (seveda imam v mislih tisto vojno, ki se je končala prav 9. maja, ne znamenite in junaške desetdnevne), toda ali bo ob splošni pavperizaciji prebivalstva tudi v prihodnje tako? Močno dvomim. Ob zdajšnji dostopnosti nekaterih zdravstvenih storitev, na primer zobozdravniških, je dejstvo, da človeku brez denarja lahko že banalen granulom občutno skrajša rok trajanja ...

Nehajte torej udrihati po upokojencih! Res so nepopisno ranljivi, vseeno pa so lahko še koristni. Tako so na primer skoraj edini segment populacije, ki se še vedno pridno udeležuje volitev vseh vrst – pri tem pa nikdar ne gredo na počitnice. Ker za to nimajo denarja. Kot ga nimajo brezposelni, ljudje na »minimalcu«, prekariat, delavci, ki več mesecev ne prejmejo plače, lepo število šolskih otrok … Največ, kar si deprivilegirani še lahko privoščimo, je popoldanski sprehod na Rožnik. Zato je skrb naših velmož, da bodo tokratne predčasne parlamentarne volitve padle prav v »čas dopustov«, docela odveč. Dopustovali bodo namreč le oni. Kje daleč, da slučajno ne bi prišli v stik s slovensko realnostjo, ki je ne morejo ali nočejo videti. Počitek so si seveda zaslužili, saj sprenevedanje človeka izčrpa. Razžaljeni, ponižani in stari pa bomo imeli na voljo ves čas na svetu, da bomo na katerikoli datum ob katerikoli uri odkorakali na volišče. Glasovat za lepši jutri tistih, ki ne morejo dočakati, da se nas znebijo.