Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

Nebeška z zemeljsko, po pravilih

Perzijski (menda) mistik, sufi, jurist in pesnik Rumi je ena tistih blagovnih znamk, ob katerih se orosi oko in vztrepeta srce večine novodobnih iskalcev večnih modrosti in modrosti o večnosti, zraven vezanih še na eksotični Bližnji vzhod v času pretežno nerazumljivega izginjanja in vznikanja neobstojnih imperijev. Nič čudnega, da je v pomanjkanju in poplavi čtiva o duhovnosti sufizem kot mistična in neortodoksna, na mejo islamske herezije postavljena praksa dobil vzneseno romaneskno artikulacijo.

Shafakova odigra z Rumijem kot z žetonom na ruleti, njegova legenda je okostje njene, ki seže v sodobno Ameriko XXI. stoletja in zaide v nekaj eksotičnih delov sveta. Dama, Ella, gospodinja z zakonsko krizo, ki živi preveč razumno in pravilno, se reče dolgočasno, dobi izredno ponudbo; za založnika naj bi pisala ocene še neizdanih rokopisov. Že prvi ji spremeni življenje; roman neznanca o Rumiju in sufiju Šamsu, za katerega natolcujejo, da je eden od asasinov z Alamuta, saj gre vsem v nos. S svojim nepredvidljivim vedenjem, z nespoštovanjem vsakršne posvetne hierarhije, z zglednimi zgodbicami, z neskončnim odpuščanjem in gledanjem v globine človeških src. To je bolj kot zgodba o Rumiju, preden je nastopil kot pesnik zaradi lekcij, ki mu jih je dal Šams med dolgotrajnimi pogovori in z vajami za zbijanje večvrednosti, zgodba o Šamsu. Profetu, ki zna brati avre, ki vidi dogodke iz prihodnosti in tako sluti svoj konec, hkrati je z odpuščanjem grešnikom, z zavzemanjem za marginalizirane od kurb do pijancev, s pritrjevanjem vinu kristološka pojava. Ker je mistično, v obeh pomenih, tudi obskurno in nejasno, lahko Šams leta – poln sladkega pričakovanja – čaka, da bo videl Rumija, sluti, da ju druži usoda, in ima videnja. Enako je z Ello in piscem, med njima se splete prav neprofesionalna zveza, ona mu piše intimnosti še v času, ko ocenjujejo njegov roman, in ko se srečata v živo, je več kot pol že opravljenega korespondenčno – predvsem ljubezen. Konec se odsuka v približek večnosti, vmes brizgajo sentimenti in padajo velike življenjske odločitve. Elli knjiga spremeni življenje in zdi se, da Shafakova od bralke ne pričakuje nič manj; mračni skrivnostni tujci, navzven grobi in nepristopni, od znotraj pa masleno mehki in občutljivi in odprti, so vabe, s katerimi lovi in drži čudežev in ljubezni željno publiko.

Za orientacijo in kot odštevanje je vmes štirideset pravil ljubezni, s katerimi Šams kakor z metronomom odmerja čas pripovedi, primešana je kakšna daljnovzhodna modrost, zavita v islamsko embalažo, dodane so drobne reklame za opustitev posvetnega in zbliževanje s presežnim, roman je stkan iz poglavij, ki imajo vsako svojega pripovedovalca, da lahko bralka sodeluje pri tkanju te razkošne perzijsko-sodobne preproge.