Simon Sebag Montefiore: Stalin: na dvoru rdečega carja

Biografija osebnih zgodb, grozljivih anekdot in intimnosti.

Ker je o Stalinu napisanih precej tehtnih knjig, velja to premeriti v primerjavi z dvema kapitalnima: Zhores & Roy Medvedev »The unknown Stalin« (2003) in Marjan Britovšek »Stalinov termidor« (1984); prva gradi na pričevanjih, spominih in arhivih, druga na dokumentih partijskih sej in časopisnih člankih te dobe, obe pa izpostavljata oblike in sredstva Stalinovega minucioznega prevzema oblasti in eliminacije nasprotnikov.

Sebag Montefiore se loti projekta skozi novinarski esej, ki je podkrepljen tako z evidencami kot z anekdotskimi zapisi. Vendar pa se razlikuje v perspektivi – Stalina opisuje predvsem kot sprijenega perverzneža in spletkarja. In ustvari res izjemen biografski portret, ki pred bralca prinaša perfidne degradacije ljudi okoli njega, naj so to njegovi otroci, žena, stari tovariši ali vodja kitajske revolucije Mao, ki ga je dal Stalin nastaniti v dači zunaj Moskve, kjer je osamljen čakal (»samo žrem, spim in serjem«) tedne, preden ga je poklical na uradni sprejem. Bil je popolni vladar, ki je anuliral celo svoj policijski sistem; ko so nekega študenta, ki je s papirnato puščico zadel njegov portret, hoteli obsoditi na zaporno kazen, je zahteval pomilostitev z ironičnim pristavkom – dobrega strelca je treba pohvaliti! Toda cena absolutne satanizacije vodi avtorja v poenostavitve, kjer izgubi stik z dejstvi. Stalin je skozi cela dvajseta leta prenašal neizprosne filipike Buharina in starih boljševikov; za njihovo likvidacijo je nedotakljivi Vožd porabil več kot 15 let!?? Ne nazadnje, oktobra 1952 je na kongresu zahteval odstavitev šesterice iz politbiroja, a vsemogočnega carja je večina na tajnih volitvah zavrnila. Stalinizem pač ni muha enega človeka, ampak stvaritev milijonskega aparata.