Popravki

Janko Lorenci

16. 5. 2014  |  Mladina 20  |  Kolumna

EU je v težavah. Kako bodo nanjo delovale bližnje parlamentarne volitve, ni jasno. Naraščajoči val evroskepticizma, populistov, skrajnežev itd. lahko vpliva dvorezno. Za slab razvoj Unije je kriv eujevski politični mainstream, ki je skupnost spremenil v neprijazno tvorbo in pospeševalko neoliberalizma. Ta je za EU dvakrat uničevalen. Prvič zato, ker je apriorni nasprotnik solidarnosti, Unija pa brez solidarnosti ne more uspevati. Drugič, s svojo logiko rasti za vsako ceno je povzročil krizo (in koti prihodnje krize), ta pa se je potem reševala zgrešeno in okrepila konstrukcijske napake skupnosti.

Eujevski politični mainstream, t. i. sredinski glavni tok, sestavljen iz evrodesnice in evrolevice, polagoma izgublja moč v korist »skrajnežev« in skrajnežev. Val evroskepticizma ni naključje – je plod pogrezanja Unije v razslojevanje, koncentracijo bogastva, obglavljanje socialne države. Vrh EU (komisija, parlament, evrobanka …) je vedno bolj orodje mednarodnih financ in kapitala ter močnih članic, zlasti Nemčije. Tako je vse več poskusov njenega prisilnega strnjevanja, hkrati pa Unija razpada na čedalje bolj različno razvite dele. To ne gre skupaj.

Na vsem ozemlju EU, tudi na bogatem in razmeroma stabilnem severu, se družbeno tkivo – spet po zaslugi neoliberalnega kapitalizma – spreminja, izgublja delovna mesta, ogroža srednji razred in ustvarja množični prekariat, razbit, revnejši in manj varen. Od tod negativni kulturni prelom, ki prav tako rahlja Unijo; družbe postajajo manj strpne, bolj ksenofobne in negotove. To krepi nacionalizme, populizme, ekstremizme, radikalizme raznih vrst.

Ti fenomeni niso zgolj anomalije, družbene bolezni, ampak tudi razumljive reakcije na status quo in kritika tega statusa, v marsičem upravičena. Meje med njimi so pogosto nejasne: levičarsko protestništvo dvomi o uveljavljenem kapitalizmu in demokraciji, na istem čustvenem valu pa se dvigajo desni ekstremizmi, celo fašizmi. Eno in drugo političnemu glavnemu toku polagoma odteguje volilno bazo, Uniji pa zaupanje prebivalstva.

Vladajoči družbeni red torej spodkopava samo idejo solidarne, socialne, enakopravne Unije. Vsiljuje se vprašanje, ali ni skupnost že presegla svojega zenita, ali ne bo samo še usihala.

To je alarmantno vprašanje, ki ga ostro postavljajo tudi sedanje evrovolitve. Pokazale bodo naraščajočo moč evroskepse, kmalu pa tudi to, kako se bo nanjo odzval politični mainstream. Pozitivni odziv bi bil krotenje vedno surovejšega kapitalizma in solidarnejša, se pravi tudi bolj redistributivna Unija.

Takega odziva najverjetneje ne bo. To bo evroskepticizem še okrepilo in glavni tok evropolitike se bo prej ali slej neizbežno znašel pred dilemo: se civilizirati, vrniti k humanejšemu kapitalizmu in resnejši demokraciji ali postati odkrito avtoritaren.

Odnos Slovenije do Unije je kočljiv. Brez nje ne moremo, v njej pa nam je težko, čeprav drži, da smo si glavne težave zakuhali sami. EU nas vedno bolj obravnava kot periferijo, ki ji lahko mirno ukazuje (ji npr. odreja privatizacijo, se pravi razprodajo »srebrnine«) in iz nje kaj tudi iztisne. S tem nas spravlja v dodatne težave.

To si po svoje zaslužimo. Najprej zato, ker se tudi sami neoliberaliziramo, deloma povsem neodvisno od EU – naša etablirana politika je neoliberalizem ponotranjila. Drugič zato, ker sami sebe jemljemo kot provinco, Unijo pa kot vis maior, na katero nimamo nobenega vpliva niti pri obrambi svojih interesov. Sprva smo jo gledali kot nebesa na zemlji, po vstopu vanjo sta zamaknjenost zamenjala ravnodušnost in služabništvo. Zato slabo izrabljamo tisto, kar nam EU ponuja dobrega, in se slabo branimo pred tistim, kar nam vsiljuje v našo škodo.

Če hočemo izboljšati svoj položaj v EU, je edino res učinkovito zdravilo vitalnejša, bolj zdrava in manj ranljiva Slovenija. Prostora za izboljšanje našega položaja je bistveno več doma kot v okviru Unije. Od tod taka potreba po spremembah zlasti etablirane politike in toliko slabe volje, ker je ta politika zanič.

Tudi če se bo nakazano okrevanje nadaljevalo in se bo v deželo vrnilo nekaj krvavo potrebnega optimizma, smo pod zadnjimi vladami – še najmanj pod odhajajočo – izgubili glas solidne države. Zato imamo čedalje manj možnosti, da bi nas v vedno bolj razdeljeni Uniji elitna »Evropa prve hitrosti« vzela za svoje. Sicer pa je to razpadanje na več hitrosti nevaren, zlovešč proces in tegobno bi bilo življenje v katerikoli »hitrosti«.

Vse to nam v razmerju do EU narekuje temeljit zasuk: aktivno držo in konec pasivnosti. K temu nas dokončno sili negotov, krizni položaj. Nekaj adutov imamo. Nismo bolnik kot Grčija, spremembe pa lahko izvajamo postopno. A to predpostavlja novo zaupanje v politiko tu, v Sloveniji. Nekaj drobnega upanja za ta mali čudež ponujajo parlamentarne volitve, povezane z zatonom lokalnega škodljivca Janše in delno osvežitvijo stare politike z novo. Kakorkoli, zasuk doma in korekcija odnosa do EU sta tesno povezana.

Temeljite popravke potrebujemo oboji. Samo Unija, ki bo dojemana kot skupnost za ljudi, lahko postane pomožna, druga domovina za pol milijarde svojega prebivalstva. Brez tega čustvenega lepila bo vedno ogrožena.

Še bolj potrebujemo spremembo svoje etablirane politike mi. A tudi deloma popravljena Slovenija bo še naprej imela hude težave s tem, da je EU tako rekoč nepogrešljiva, hkrati pa resno zavožena. Celini grozi, da bo izgubila najdragocenejše, kar je ustvarila v svoji dolgi zgodovini. Ker še noče priznati, da lahko Unija preživi samo omejeno količino in trajanje neoliberalnega kapitalizma.