Nika Stupica in Boštjan Jan, oblikovalca porcelana

Vse so narejene iz tankega, prosojnega porcelana, ki ga ulijeta v mavčni kalup in nato žgeta v peči pri 1270 stopinjah Celzija. In če dosledno upoštevata celo vrsto zakonitosti, ki jih je pri oblikovanju porcelana, kot pravita, še bistveno več kot pri oblikovanju gline, lahko na koncu na polico svojega ateljeja na Lepodvorski ulici v Ljubljani postavita še eno novo skodelico za espresso. Ali za belo kavo ali čaj. Ali novo skledo. Ali vazo.

Vse so elegantne, na videz krhke, že skoraj eterične. Morda poleg prosojnosti, že tako značilne za porcelan, k temu dodatno pripomoreta tudi njihova nepogrešljiva belina in minimalizem. Njuni izdelki so največkrat obdani z le na roke narejeno valovito linijo izobčenih pikic ali pa je vanje vrezan obris drevesnega lista ali dveh. Če že sežeta po barvah, v zamolklih odtenkih sive, turkizne, roza, rumene ali modre narišeta le vzorčke iz črt ali pik.

Pot do spoznanja, kako zelo ljub jima je žlahtni material, s katerim so nas pred stoletji seznanili Kitajci ter ki se v obliki kavnih in čajnih skodelic kljub poplavi cenenih konkurentov tudi pri nas še vedno prenaša iz roda v rod, je bila pri obeh dolga in vsak od njiju jo je uhodil drugače. Nika je želela prve skodelice že pri šestih ustvariti iz gline iz bližnjega potoka, a vsi poskusi so klavrno propadli. Potem se je udeleževala delavnic keramike in risanja v ljubljanskem Pionirskem domu, se učila risanja pri Zmagu Modicu in kiparjenja pri Jakovu Brdarju, še najbolj pa jo je vleklo v mešanico rokodelstva, oblikovanja in umetnosti.

Te takrat pri nas ni bilo mogoče študirati, tako se je vpisala na likovno pedagogiko, vendar je kot učiteljica likovne vzgoje delala vsega skupaj tri mesece. Raje je vodila ustvarjalne delavnice in sodelovala pri tedaj še živeči reviji za naredi-sam podvige Atelje, medtem pa kot samouk šla skozi dolgotrajen študijski proces v oblikovanju keramike. Lotevala se je umetniških instalacij in sodelovala na številnih razstavah, vmes pa iz čiste radovednosti poskusila narediti nakit iz porcelana. Eksperiment je bil usoden, saj jo je skrivnostni material tako premamil, da se mu je kot ena redkih pri nas popolnoma posvetila. Potem so začele nastajati tudi prve porcelanaste skodelice z njenim pečatom.

No, danes to niso le njene, temveč njune skupne kolekcije. Z Boštjanom sta moči združila pred petimi leti, poslovno seveda, zasebno sta bila par že veliko prej, imata tudi dve hčerki. Spoznala sta se na plezanju, kar ne preseneča, saj sta oba nekdanja športnika. Nika kljub članstvu v odbojkarski reprezentanci sicer nikdar ni razmišljala o športni karieri, Boštjan pa se je videl samo v bejzbolu, sploh ko so ga opazili ameriški trenerji in povabili v ZDA. Potem se je poškodoval. In moral je razmisliti, kaj drugega bi lahko počel. Začel je v gostinstvu, nadaljeval v trgovini in nato še v komerciali. In ko je Nika ostala brez dela, po drugi strani pa je začelo rasti zanimanje za njene skodelice, je predlagal, da gresta na svoje.

Tako je nastala blagovna znamka Kaolin, ob razvijanju katere se je začel Boštjan od Nike učiti oblikovanja iz porcelana, najprej se je lotil pogrebnih žar, s katerimi mu preboj sicer ni uspel, Nika pa se je začela od njega učiti trženja. Potem sta se skupaj lotila lončarskih izdelkov, pri čemer je Boštjan prevzel tehnični, Nika pa kreativni vidik delovnega procesa. Skupaj pripravljata tudi tečaje oblikovanja keramike.

Zdaj imata za seboj že številne domače in tuje sejme, letos denimo skupinsko gostovanje s Pop-up domom v Benetkah in Milanu ter samostojni obisk največjega komercialnega sejma interierja v Frankfurtu, in jasno jima je, da njuna dela nagovarjajo zlasti tujino. Tudi doma je sicer vse več tistih, ki znajo ceniti avtorske izdelke, a kriza je kupce zdesetkala, naše trgovine pa so ustvarjalcem navajene plačevati z zamudo, šele ko njihove izdelke prodajo. A tako ni mogoče plačevati materiala in računov.

V tujini so razmere po tej plati bolj urejene, zato so njune skodelice na voljo v že kar nekaj specializiranih prodajalnah in prodajnih galerijah, pa tudi čajnicah. Osem škatel prefinjenih skodelic brez ročajev sta pravkar poslala na Japonsko. Naslednja pošiljka gre v Avstralijo.