The Black Keys: Turn Blue

+ + + +

Duo The Black Keys se je v dobrem desetletju s sedmimi albumi počasi, a vztrajno precej napihnil: iz garažnega dvojca, »dratarske« naveze kitare in bobnov, v festivalsko zanimivost prve kategorije, ki na odru »goljufa«, saj ne nastopa niti približno sam, ampak kot čisto pravi, najpogosteje štiričlanski bend.

Ker gre za redek primer zvezdniškega benda-dvojca, ki žmohtno brenka in bobna po rockersko R & B-jevskih rifih in distorziji, so The Black Keys predvidljivo predolgo primerjali z navezo The White Stripes. Tudi sam Jack White je potarnal, da si črni tipki brezsramno »izposojata« prav od njega. A časi enega, Whitovega dvojca z ameriškega srednjega zahoda, so mimo, drugi, The Black Keys, pa z osmim albumom Turn Blue osvaja najvišje vrhove glasbene industrije.

A tu je še en trik. The Black Keys z novo ploščo pravzaprav ni več dvojček, ampak je prikriti trojček. Prste je (ponovno) imel zraven Brian Burton, bolj znan kot superproducent Danger Mouse. Gre za že stalno navezo, ki se je začela leta 2008 z albumom Attack & Release. A še nikoli doslej ni bil Burtonov prispevek tako ekspliciten: na albumu igra klaviature, je soavtor glasbe, soproducent večine posnetkov. In dvojec The Black Keys še nikoli ni zvenel tako popolnoma drugače kot The White Stripes in tako podobno kot, recimo, hja, Broken Bells. Torej kot naveza Danger Mousa s pevcem Jamesom Mercerjem.

Podobnost se ne konča več pri imenu. Dvojec The Black Keys vse do sedaj ni povsem opustil imidža garažnega blues rocka. Do sedaj. Nekoč surov, rudimentaren šus baze kitare in bobnov je s ploščkom Turn Blue dokončno povozil bujen paket, poln produkcijskih trikov, poln godal in klaviatur. Ogromno je spremljevalnih, precej dramatično gospelovskih vokalov. Bobni so sčiščeni, na nekaterih mestih celo tako radikalno, da delujejo napol programirano. Nezaslišano. Blues rock brez zrnatega udarca distorzije. Brezhibno sproduciran. Povsem nadzorovan. Z dolgimi rockerskimi kitarskimi solažami in mogočnimi, klinično spoliranimi bobni, kot nalašč za stadione, ki sledijo na turneji. A kar je najhuje, zadeva deluje.

Turn Blue odlikuje izjemen songwriting, toda največ zaslug, da skok dvojca The Black Keys v srednjetok ne pomeni potopa, ampak novo zmago, ima Danger Mous. Uspelo mu je zlepiti žanrsko razgiban, a kompakten pop paket. Brez pretirane togosti in s kančkom eksperimenta, saj se album na primer začne z ambiciozno zaranžiranim sedemminutnim kosom.

Duo The Black Keys je doslej veljal za alternativni pól hektično zvenečega miljeja popa. Zdaj je pop. Fanta sta se na prejšnji plošči El Camino vsaj še malo ozirala po garaži, zdaj pa udobno sedita na kavču v dnevni sobi. Stadioni bodo na jesenski turneji polni.