Derek Landy: Kostja Veselko

Kot srečanje okostnjaka in dežnika na secirni mizi

Landy je malo soroden Moersu in njegovim fantastičnim zgodbam, samo da drugače od nemškega kolega, ki rad katalogizira in si izmišljuje fantastična bitja, cele bestiarije knjigožerov ali farmacevtskih podpoklicev in postopkov, uporablja najdene okruške. Precej bolj se sklicuje na pripovedno tradicijo in fantastični kanon, njegovi junaki se zavedajo, da ponavljajo in obnavljajo izbrane svetle prazgodbe iz zgodovine žanra, pa tudi tega, da so se žanri v resnici razsuli in prav frankensteinovsko zlepili, in so nabrani liki v tej tlačenki v edinem zanje obstoječem svetu – kot takem seveda tudi najboljšem mogočem.

Kostja Veselko je figura, kakor narejena iz najbolj mračnih tantričnih zgodb, namesto glav demonov okoli pasu ima še lobanjo izgubljeno in trenutno črepinjo sposojeno, ne gre čisto zraven k telesu, ohranjenem kot skelet. Morda ne ravno ohranjenem, pričujočem. Kostja je namreč umrl okrutne in boleče smrti med spopadi z nasprotno, zlobno stranjo in se potem sestavil iz kosti v vreči, vrženi v vodo. Slutimo, da zaradi trmoglavosti in želje po maščevanju. Zdaj, po smrti strica odraščajnice Stephanie, se mota tam okoli, oporoka in podzemlje pod hišo s svojimi čudesi in čarobni predmeti starega kova, vsemogočna žezla in zaklete knjige, vse ga vabi in mami, da pomaga razkriti zaroto, ki kani prekiniti davno sklenjeno premirje. Kot ob tolkienovskih prenašalcih prstana; izbranci in delegacije se že tolčejo, medtem ko glavnina še vedno verjame v postan mir.

Kostja Veselko je mešanica šaolinskih akcij in eksplozij, borilnih veščin in raznih fantastičnih bojevnikov in vojaških strojev, kar vse še najbolj spomni na Matrico in njeno robotično in kibernetsko projekcijo, nekaj je čaranja za mularijo, kar je nedvomen vpliv Harryja in njegove čarovniške združbe, nekaj je navezave na lokalne mite in skoraj vilinska bitja; Landy je eklektik, vse iz preteklosti je lahko predmet njegove reciklaže in predelave. S tem mešanjem seveda izgubi nekaj zaresnosti, česar pa se zaveda in je duhovit, kolikor žanrski obrazci to sploh omogočajo. Predvsem skozi Kostjev okostnjaški humor, zdi se, da ta bolj goflja kot karkoli rešuje, da je v spopadu med dobrim in zlim – seveda gre tudi tokrat za nič manj kot usodo sveta – bolj tisti, ki kaže tazadnjo na nejasno postavljeni meji med vojskujočima se stranema. In jih temu primerno pokasira, samo da je očitno neuničljiv in ga ne morejo po riti, ker vsa mehkejša tkiva tam seveda manjkajo, razen kosti, jasno.