Andrei Makine: Francoski testament

Ruski pisatelj, ki je leta 1995 napisal francosko uspešnico.

O čem in kako je pisal emigrant, da so v njem prepoznali Francoza in to tako kritiki kot bralci? Avtor, rojen v Sibiriji, izhaja iz junaka, katerega družina doživlja vratolomnosti oktobrske revolucije in stalinizma. Živi kot množica drugih, vendar z eno izjemo – vzgaja ga babica, ki je Francozinja. A njena vzgoja sama po sebi ni nič posebnega, prelomen je njen način bivanja. Ker si je svobodno izbrala novo domovino, jemlje gulage, pomanjkanje in smrt prizanesljivo, brez jeze ter obupa. Njeno bogastvo je kovček šare, ki se zdi brez vrednosti: časopisni izrezki in nekaj knjig še iz časa pred koncem prve svetovne vojne. Toda vsi ti porumeneli papirji so družinski zaklad. Ker so pisani v francoščini, se skozi ta jezik formira posebna identiteta sicer ruske družine. V obdobjih, ko primanjkuje vsega, ko diktatura sistematično gradi uniformnega socialističnega človeka, si najde junak svojo bit na tem koščku frankofonstva.

To bi pripadlo sicer temam: kako biti Francoz v Sovjetski zvezi, Rus v Franciji ali Grk v ZDA, toda avtor napravi korak naprej in junaka po padcu komunizma pošlje v babičino očetnjavo. A pogled na realne ulice, stavbe, kavarne in družbeno atmosfero povzroči, da se zdaj v obljubljeni deželi počuti tujec. Ne travmatično, ampak povsem realistično v iskanju novega smisla in angažmaja. Votek, ki mu sledi, pa je spet dolg do babice.