Test

Janko Lorenci

23. 5. 2014  |  Mladina 21  |  Kolumna

Zaradi korupcije je bil v deželi, ki besni nad korupcijo, obsojen vrhunski, tako rekoč večni politik. Toda glej čudo: obsojeni ima od obsodbe za zdaj več koristi kot škode. O sodbi se na veliko dvomi, hkrati večina pričakuje, da jo bo Janša na koncu odnesel brez kazni.

To pričakovanje je sestavljeno iz dveh delov. Prvi, stvarni del je mnenje, da bo Janšo ustavno sodišče (US) oprostilo ali pa Pahor pomilostil. Ne zaradi luknjičavosti obsodilne sodbe, ampak zato, ker sta US in predsednik države politično pristranska.

Janša se je po obsodilni sodbi šel eno svojih značilnih iger. Vložil je ustavno pritožbo, hkrati pa se izmikal vročitvi obsodbe. Izmikal se je z banalnimi izgovori in se dobesedno norčeval iz sodišča. To je počel načrtno: tako zasmehovanje mu očitno prinaša osebno ugodje, hkrati pa je del njegove dolgotrajne strategije, s katero spodbija legitimnost in avtoriteto pravosodja in sploh institucij države. Tako ustvarja psihozo za svojo »drugo republiko«.

Toda igra z zavlačevanjem vročitve je imela omejen rok trajanja. Če sodba ni prevzeta, ni polno pravnomočna, kot se reče strokovno, in tudi ne izvršljiva. Vsi roki za izredna pravna sredstva pa tečejo šele od vročitve naprej. US bi torej moralo ustavno pritožbo gladko zavreči in reči: Pojdite v vrsto kot vsi drugi, gospod Janša. Zato si je JJ naposled dal vročiti sodbo, a se že pred tem z ustavno pritožbo obrnil na »svoje« US. Čeprav bi moral zahtevo za varstvo zakonitosti najprej nasloviti na vrhovno sodišče.

Je ustavno sodišče res »njegovo«? Sodniki ustavnega sodišča so različni, vsaj Zobec in Deisinger pa ne skrivata desničarstva, ki vdira tudi v njuno razsojanje. V zvezi s Patrio pa se je najbolj diskreditiral Petrič, ko je na nacionalni tv s svojo običajno težko, poudarjeno, kar trpečo resnostjo dejal, da sodba Janši pa res mora biti vodotesna. Seveda bi lahko rekel kvečjemu, da o tem ne more govoriti, ker bo imel morda opraviti s ustavno pritožbo. Da jo bo US dobilo v roke, je seveda vedel ali bi moral vedeti; naiven že ni. S tem je obsodilni sodbi podelil poseben status, zbudil vanjo sum, nakazal, da za Janšo veljajo druga pravila. Tako je samo potrdil mnenje o pristranskosti ustavnega sodišča, škodil njemu in drugim sodnikom. To je pač moštvo.

S tem smo pri drugem, psihološkem delu pričakovanja o Janševi nedotakljivosti. Samo slab sloves ustavnega sodišča še ne pojasnjuje, zakaj je skepsa o tem, da bo Janša res zaprt, tako razširjena. So še drugi razlogi, da pravnomočna sodba namesto nekakšne katarze – razsutja Janševega mita – seje dvom.

Osnovni je splošna norost, zmeda v glavah, sumničenje v vse in vsakogar. Del te zanorjenosti, h kateri je največ prispeval prav Janša, je nezaupanje v državo in njene ustanove. To nezaupanje je deloma upravičeno. Janšev manipulatorski talent je v tem, da upravičeno in neupravičeno nezaupanje pomeša v neločljivo gmoto in v glavah ustvarja permanentni kaos in histerijo. Tako se seveda dvomi tudi o pravosodju (res šele včeraj prebujenem) in konkretni sodbi.

Mož si je sčasoma pridobil poseben položaj, zgrajen na mešanici osamosvojiteljskih zaslug, makiavelizma, strahovanja, brezsramnega bleferstva, frustracij prebivalstva, slabosti drugih strank, medijskega uravnoteževanja … Doslej mu je nekako uspevalo: namesto da bi bil označen s pravimi imeni in izobčen iz normalnega političnega življenja, se njegov način delovanja in psihoza postopoma širita na vso deželo.

Tudi zdaj, ko je uradno spoznan za kriminalca, se zdi mnogim še naprej nepredstavljivo, da bi ta veličina šla sedet. To bi bilo preveč banalno, preveč klavrno – JJ je večen in nedotakljiv. Če pa že pade, politično umre, lahko umre samo veličastno, z velikim pokom in pompom, ne pa konča kot droben kriminalec, ždeč v kehi.

Toda pred petimi leti je bilo nepredstavljivo tudi, da bi v zaporu končale različne menedžerske veličine.

Janša tačas igra igro svoje kariere. Igra na vse in nič in tekmuje s časom. Levo in deloma tudi nihajoče volivstvo je odpisal in stavi na svoje trdo volilno jedro, posebni status in zmedo v glavah. Tak odpis godi njegovi naravi, zdaj lahko grozi, zasmehuje, zganja cinizme, obtožuje po mili volji. In v vsem tem uživa. Pred nami je Janša, ki se mu ni treba več zelo pretvarjati.

Toda igra se mu ne more iziti. Poleg Patrie ima na grbi še tri postopke, zlasti nevarno finančno preiskavo. US mu tu ne more pomagati. Tudi sicer upamo, da ima Slovenija še dovolj samočistilnih sposobnosti, da se ga bo naposled znebila. Upajmo, da spada v to poglavje tudi US. Če da kaj nase, ne bo iz politično-osebnih nagibov rešilo tistega, kar trajno uničuje pravnost, politično kulturo, normalnost te države – vse tisto, kar naj bi to sodišče varovalo.

Nasprotno, ustavno sodišče samo bi moralo najti rešitev za nemogoč, dobesedno blazen položaj, ki ga nakazujejo in dopuščajo trditve mnogih pravnikov, kako da Janši ni mogoče preprečiti, da bi na volitvah sodeloval, morebiti zmagal in potem celo postal premier, tudi če bi pri obsodilni sodbi ostalo. Torej bi državo vodil kriminalec. To je nasilno, ozkogledo pravniško tolmačenje, ki nasprotuje tudi duhu ustave, kakršna je, ustave, ki naj bi varovala normalne človeške in božje zakone. Če bi US uporabilo svoje znanje, domišljijo in avtoriteto za to, bi bilo spoštovanja vredno sodišče.

Pobožna želja? Vsekakor ustavno sodišče nima samo treh ali štirih, ampak devet sodnikov.