Ko bom bil velik

Maja Novak

23. 5. 2014  |  Mladina 21  |  Ihta

Naša družina gre vsako leto na morje. Vsako leto gremo v isti hotel, ker zdaj že vemo, da je tam poceni in da se pri zajtrku lahko tako nabašeš, da ti do večerje sploh ni treba jesti. Tako kaj prišparamo. Vsako leto je enako tudi zato, ker najprej par dni dežuje, potem pa se vsi skregamo zaradi kake neumnosti in do konca fotrovega in matkinega dopusta komaj še govorimo med sabo. Samo, kadar je nujno. In potem smo vsi nekako razočarani nad tem dolgo pričakovanim dopustom. Letos pa je novo to, da sta se tastara počila že doma, in sicer zaradi volitev.

Matka hoče, da gremo na pot šele v nedeljo dopoldne, namesto v petek zvečer, da bi v nedeljo ob sedmih še skočila volit. Nakar je fotr rekel, da je vse leto čakal na ta dopust, da si za to, da bi si ga lahko privoščili, vse leto nismo kupili cel kup stvari, in da ga je vse leto pokonci držala le misel na to, kako se bo štirinajst dni kot čevapčič na žaru obračal na plaži in mislil na nič. In da mu zato na pamet ne pade, da bi njegovih štirinajst dni postalo dvanajst dni in pol.

Potem je sestra, ki študira filozofijo in je tudi sicer ena krava, rekla, da ne razume, kako se je pred kakega četrt stoletja folk boril za domovino in so nekateri v tistih desetih dneh vojne celo padli, zdaj pa jim je problem žrtvovati šestintrideset ur za volitve. Ki da so baje pomembne. In na to je fotr rekel, koga bi pa ti sploh volila? Koga bi volila, a? In je morala priznati, da pravzaprav ne ve, ker so vsi eni kreteni, egoisti in barabe. Potem je fotr rekel, evo: ne delaj se pametne samo zato, ker hodiš v šole, jaz pa nisem mogel.

In je sestra odvrnila, da tudi ona raje ne bi hodila na faks, ampak bi se raje vozila, pa se, izgleda, nič več ne bo mogla, če bo ministrstvo za infrastrukturo ukinilo subvencionirane študentske vozovnice. In je še rekla, da je po njenem to večji problem kot vprašanje, ali so volitve julija protiustavne ali ne. Potem je matka rekla, naj bosta končno obadva že tiho, in potem je bil ogenj v strehi.

Ampak jaz fotra razumem. Tista njegova služba je res velik šit. Jaz tega že ne bi delal. Zjutraj se najprej z avtom po polžje premika do službe, potem nekaj ur dela in potem je malica. Pravi, da jim v fabriki hočejo tudi malico skrajšati le na pol ure, ker bi tako, kao, blazno prihranili, oni, to se pravi delavci, pa se bodo uprli. Tako kot takrat, ko jim tri mesece niso izplačali plač. Po malici fotr spet dela in potem za plazenje domov spet rabi skoraj celo uro za trideset kilometrov. Sestra pravi, da ji gre na živce, ker so malice in dopusti po vsem sodeč postali nekakšna svetinja slovenskega naroda, ampak potem ji je fotr zabrusil, kaj pa imam od življenja sploh drugega? Kaj imajo ljudje, kot sem jaz, od življenja, mi lahko ti poveš? In potem je bila vse popoldne tiho kot miš in pa čudno zamišljena.

Naša družina gre vsako leto na morje. Vsako leto gremo v isti hotel, ker zdaj že vemo, da je tam poceni in da se pri zajtrku lahko tako nabašeš, da ti do večerje sploh ni treba jesti.

Potem mi je kapnilo, kako bi se dalo rešiti to stvar z volitvami in dopusti. Ko bom bil velik, bi rad imel tako službo, da bi mi bilo v njej fino, zato ne bi rabil vse leto razmišljati le o dopustu. Ker bi imel zanimiv poklic in ker bi v firmi z mano delali, kot da so veseli, ker me imajo, bi imel res občutek, da delam nekaj koristnega in da zato moje življenje ni čisto brez veze. (Sestra pravi, da je po Marxu to, o čemer govorim, preseganje odtujitve od lastnega dela, karkoli že to pomeni.) Čisto vseeno bi mi bilo, kdaj in kam bi šel na dopust, ker bi užival kar v delu. Tako kot mrzla teta Maja, ki je še bolj revna od nas in zato ni bila na morju že štirinajst let; pa pravi, da ga niti ne pogreša. Ker se ji zdi nelogično (tako je rekla), da bi morala za to, da bi štirinajst dni pasla lenobo in se dobro imela, v zoprni službi trpeti vseh ostalih 351 dni. Pa jo je fotr zabil in ji rekel, tebi je lahko, ker znaš jezike, zato si se lahko odločila, da boš prevajala knjige. Kaj naj pa jaz naredim, ko nimam šol, jo je vprašal.

Fotr ni sam kriv za to, da nima šol. Meni po pravici povedano jeziki dol visijo. Rad pa bi bil steklopihač. Kaj lepega bi rad delal iz stekla, take flaše in vaze, kot so všeč matki. Sestra pravi, da je to deficitaren poklic in da bi umetniški izdelki iz kristala zelo pripomogli k tako zaželeni slovenski prepoznavnosti v svetu. Ampak potem je tista krava od moje sestre še rekla: kar misli si, da boš steklopihač; učni program za ta poklic so ukinili, ker ni denarja in ker osnovnošolcem sploh nihče ne pove, da lahko grejo tudi za steklopihače (samo to vam trobijo, da postanite samostojni podjetniki, in organizirajo krožke podjetništva, kar je, če mene vprašaš, sicer trendy, ampak pesek v oči, je pripomnila), sploh pa na ministrstvu za šolstvo že leta ležijo osnutki programov za subvencioniranje šolanja v deficitarnih poklicih, je rekla, pa se jih živ krst ne dotakne, ker so ljudje v vladi preveč zaposleni s tem, da z raznimi potovanji po svetu in, kao, študijskimi izleti zapravljajo denar, ki ga ni za študentske vozovnice.

No, vsi skupaj pa gremo jutri na morje ali pa tudi ne. Dol mi visi tole morje. Zmeraj bolj ugotavljam, da je res bolj pomembno, kako bo naslednje leto v šoli, kot to, kako bo letos na počitnicah. Saj prav zato moram volit, je vzkliknila matka, ker bodo parlamentarci, ki jih bomo izvolili, med drugim odločali tudi o izobraževanju in prihodnosti mlade generacije. In ko je sestra to slišala, je pokimala. Kateri politiki pa so to, katerega sploh še briga kaj drugega kot lasten status znotraj države in stranke, je gnal svojo fotr. In potem sta bili obe znova tiho kot miš in pa čudno zamišljeni. Celo popoldne. Obe.