Grace monaška

proti

Kar je mož, je žena.

Grace monaška, otvoritveni film letošnjega festivala v Cannesu, telenovelistična karikatura najmučnejšega leta v življenju Grace Kelly, monaške princese, ki je svojega moža, monaškega princa, spoznala v Cannesu, je dejansko biografija ujetnice – ženske, ki obtiči v “zlati kletki”, blišču patriarhalne temnice. In ne more več ven. Ali bolje rečeno: ne pustijo je več ven.

Ker izgleda kot “stepfordska žena”, jo igra Nicole Kidman, ki dahne: “Vse, kar naredim ali pa rečem, je narobe.” Logično. Njen mož, princ Rainier III, alias Rainier Louis Henri Maxence Bertrand Grimaldi, alias Ray (Tim Roth), jo prepričuje, da ji lahko sam nudi vse tisto, kar ji nudi Hollywood. Zakaj bi odhajala ali pa si želela še česa drugega? Jasno, Hollywood je snemal pravljice o puncah, ki so se na koncu poročile s čarobnimi princi, Rainier pa je Grace Kelly, ki je v Labodu, svojem zadnjem filmu, igrala prav princeso, ponudil pravljico, v katero je lahko res stopila. In v kateri je lahko res živela. Za žensko ni nič represivnejšega od pravljic – in nič pogubnejšega od happy enda, ki pomeni natanko to: nikoli me ne boš mogla zapustiti! Vedno boš moja! Happy end je grožnja. Na drugi strani ulice pa stoji Alfred Hitchcock (Roger Ashton-Griffiths), ki Grace monaško, svojo nekdanjo muzo (Kliči U za umor, Dvoriščno okno), mami nazaj v Hollywood, v film Marnie – v svobodo. Za vlogo ji ponuja milijon dolarjev, s katerim bi si lahko kupila vso neodvisnost tega sveta, zato je v dilemi: naj bo princesa ali igralka? Dom ali kariera? Služenje možu ali neodvisnost? Da bi se lažje odločila, poskrbi francoski predsednik Charles de Gaulle, ki zagrozi z invazijo na to elitno davčno oazo – ne, moža v tem usodnem trenutku ne more pustiti na cedilu. Grace monaška je poziv ženskam, naj služijo svojim možem, materinstvo pa spremenijo v kariero, no, v “največjo vlogo svojega življenja”. Sporočila, ki jih pošilja ta film, igro, ki jo ponuja, in replike, s katerimi maha, lahko najdete le še v venezuelskih telenovelah.