Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona

Konec petdesetih in potem

Graničarski nadporočnik na meji z Jugoslavijo prepozna ustreljeno prebežnico, Évo, v katero je bil zaljubljen, zato stisne v žep njeno beležnico in se odpravi raziskovat. Kliče njene prijatelje, naključne številke, bila je novinarka in imela seveda precej kolegov in virov za reportaže, večinoma neobjavljene, ker je zahtevala predvsem avtentičnost, v precej brezkompromisni obliki. Nesprejemljivo brezkompromisni za režim. Nič čudnega, saj je trdila, da »konformista označuje to, da natančno izpolnjuje mesto, ki so mu ga odkazali v dokončanem svetu, ki obstaja tudi brez njega«.

Nadporočnik sreča potem, po pogovorih z ljudmi iz notesa, kolikor se jih ni poubilo ali jim ni uspelo pobegniti v ’svobodni svet’, ki se je zanje začel že tik za zahodno mejo, sodelavce in urednike, prijateljice, ki so bile v Évo zaljubljene ali ona vanje, še več možakov, ki jim je zmešala glavo, tudi zato, ker se ni odzivala ustrezno njihovim pričakovanjem. Bila je zaljubljena v poročeno žensko, ki jo je potem iz ljubosumja ustrelil mož, čeprav je bilo ljubosumje namenjeno tekmecu; bila je nesrečna in obtičala je v provinci, iz katere je izhajala, beg čez mejo je bil edina rešitev, tudi zato, ker je takratna družba slabo sprejemala homoseksualnost. Enkrat Évo recimo zalotijo s sodelavko v parku in se kolegica splaši, pa tudi sicer slutimo predsodke in moro prikrivanja.

Roman je izšel na začetku osemdesetih let, govori pa o letu šestinpetdeset, o ruski represiji na za nas drugi strani železne zavese. O oboroženi vstaji in ilegalcih, o procesih proti intelektualcem, o tem, kako so razpustili časopise, da so lahko na novo zaposlili lojalne kadre. O zgrešeni agrarni politiki, s katero so kmeta s stoletnimi izkušnjami postavili v nove družbene in delovne razmere, jalovi žetvi navkljub. Nekaj te svinčene atmosfere poznamo iz domačega sočasnega, z modernizmom presvetljenega eksistencializma, recimo iz zgodnjega Lojzeta Kovačiča ali Petra Božiča, pa denimo iz dramatike ali esejev o zgrešeni socialistični politiki do kmeta. Celotno razpoloženje malo spominja na Dominika Smoleta, zakajeni bifeji, fatalne zaljubljenosti in takoj zraven splošna promiskuiteta, zloraba alkohola in breztemeljnost, absurdnost bivanja, vse je mračno in globoko brezperspektivno, kar lezbična ljubezen, pomešana s siceršnjim občutkom odvečnosti in marginalnosti glavne protagonistke, še poglablja. Čeprav bi bilo tudi brez tega čisto dovolj depresivno in brezperspektivno.