Jože Mencinger

»Bratuškova bi se morala EU upreti«

Ekonomist Jože Mencinger je izmed vseh kandidatov za evropskega poslanca gotovo najbolj poučen o delovanju EU, konec koncev njene ukrepe, reforme ali politike spremlja že desetletja. Čeprav nastopa na listi Pozitivne Slovenije, pa je tudi eden izmed najbolj svojeglavih – napovedal je že, da se bo ob morebitni izvolitvi samostojno odločal o vključitvi v poslansko skupino.

V EU-kampanjo ste vstopili še pred razpadom Pozitivne Slovenije. Zaradi koga ste se odločili za kandidaturo, zaradi Bratuškove ali zaradi Jankovića?

Ne zaradi Jankoviča in ne zaradi Bratuškove. Kdo in zakaj se je spomnil name, ne vem, prvi me je povprašal Aleš Čerin, »uradno« vabilo sem dobil od Bratuškove. Kaj se je ob tem in medtem dogajalo v stranki, ne vem. V izvršilnem odboru, kamor so me povabili, so navzoči sprejeli moje pogoje o popolni neodvisnosti, pa tudi, da me ne bo zraven, če bo tam Državljanska lista. Za kandidaturo sem se odločil, ker sem po triindvajsetih letih dobil priložnost, da bi se ukvarjal s politiko, in ker se z evropskim gospodarstvom in stranpotmi strategij in politik Evropske komisije ukvarjam že dve desetletji.

Vemo, da je Bratuškova bolj na strani evropskih liberalcev, Janković pa socialistov. Kakšne so po vašem razlike med njima?

Po usmeritvi mi je bliže Janković in program Pozitivne Slovenije, pri njegovem pisanju sem celo sodeloval. Razumem pa tudi Bratuškovo, ki je, skupaj s Čuferjem, očarala evropske oblasti, te pa njo še bolj. Žal je bruseljske »ukaze« sprejemala kot nekaj, o čemer ne gre dvomiti. Veliko tega, recimo vpis zlatega pravila v ustavo ali izsiljena ideološka privatizacija Telekoma in letališča, je nesprejemljivega. Temu bi se morala upreti; nič se ne bi zgodilo, če bi se uprla. Ne verjamem, da sama verjame v neoliberalne ekonomske nauke, zdi se mi političarka z zelo prilagodljivo ideologijo. A ob tem ne gre spregledati njenih zaslug za to, da smo se izognili trojki, ki je sicer medtem že sama razpadla. Pokazala je tudi, da zna vladati; zdržati leto dni s tako nezanesljivo koalicijo in s skrajno zlobno in destruktivno opozicijo je pravi dosežek. Morda je le malo preveč gledala dansko TV.

Ampak razkol v stranki vas je presenetil.

Da, bil je nepotreben. Ne razumem, zakaj Janković kljub nasvetom »stricev« in nauka iz prvega poloma v državni politiki ni razumel, kaj se bo zgodilo. Izstop Bratuškove iz stranke je bil prav tako nepotreben in ihtav. A zdaj je, kar je. Sam sem, kot nosilec liste, ostal nekakšna »sirota«, ki se je sicer nihče ni odpovedal. Pustijo me na miru, kar mi je tudi prav. Seveda pa so se zaradi razkola moje možnosti na volitvah zmanjšale, saj potencialni volivci ne vedo, čigav sem.

Bistveno vprašanje je verjetno: Zakaj je levica danes v Sloveniji razkropljena, kot ni bila še nikoli prej?

V nasprotju z desnico, kjer je strankarska lojalnost vrlina, vdanost voditeljem pa samoumevna, je na levici drugače. Razkropljenost je vsaj malo posledica razočaranja nad Pahorjem, ki z levico nima nič, pa tudi nad socialnimi demokrati z Lukšičem, ki jim je od levičarstva ostalo le še malo retorike. Zato levi volivci iščejo nove voditelje. Teh je veliko, sporazumeti se, kdo bo najbolj in kdo malo manj glavni, pa se ne morejo.

Sami se imate za evroskeptika?

Evroskeptik sem, če to pomeni, da ne razmišljam z glavo gospoda Barossa, ampak s svojo, in da ne sprejemam z navdušenjem vsega, kar počne Evropska komisija, kot nekakšna vlada EU. Zakaj naj bi bila evropska vlada bolj nedotakljiva, kot je bila jugoslovanska ali slovenska? Seveda mislim, da so evroskeptiki moje sorte za Evropo koristni, poslanci, ki se ponašajo s tem, da za njih mislijo drugi, pa škodljivi. Sam se bojim morebitnega razpada EU. Ne, ker bi Evropo »ljubil«, ampak ker se bojim kaosa, ki bi nastal, če bi razpadla.

Evropska komisija zdaj celo misli, da je zaslužna za blago oživljanje gospodarstva EU, a do tega ni prišlo zaradi njene politike, ampak kljub njeni politiki.

A vendarle se verjetno strinjate, da imamo v Sloveniji oziroma v drugih postsocialističnih držav od EU več koristi kot slabosti.

Koristi so gotovo večje, vsaj do krize je bila zanje in tudi za Slovenijo značilna kar hitra konvergenca k povprečju EU. Ta je bila razumljivo hitrejša za tiste, ki so bolj zaostajali, in počasnejša za tiste, ki smo manj. Ne vem le, ali je za to pomembnejše članstvo v EU ali sprememba sistema, saj se je konvergenca začela že leta 1996 in ne šele 2004. Ne gre tudi spregledati, da so nove članice neto prejemnice kohezijskih sredstev. Sama širitev, tudi teoretično, razmeroma bolj koristi novim članicam, saj so gospodarsko zanemarljiv del EU in so, spet vsaj teoretično, pridobile veliko tržišče. Vseeno pa je širitev daleč najbolje izkoristila Avstrija; zaradi bližine se je bolj kot druge stare članice ukvarjala z novimi sosedi, ki jih je imela največ. Tudi zgodovine s Habsburžani ne gre spregledati.

Kaj vas je doslej najbolj motilo pri politiki Evropske komisije?

To, da dolgo ni ugotovila, da globalizacija za EU ni priložnost, ampak grožnja, ker Evropa z raznimi »družbami znanja« in podobnimi puhlicami ne more konkurirati mnogo bolj brezobzirnim državam. Zato Evropski komisiji zamerim, da evropskih multinacionalk ni silila in prisilila k spoštovanju socialnih norm drugod po svetu; to bi bistveno zmanjšalo potrebe po protekcionizmu. Potem ko je z neoliberalno politiko, ovito v ustvarjanje »družbe znanja«, deset let uničevala evropsko industrijo, zdaj govori o »reindustrializaciji«.

Ampak ali bi lahko Evropska komisija v teh letih naredila kaj drugače?

Vse bi lahko in morala narediti drugače. Veliko napak je naredila že pred krizo, ker je v svojih strategijah uporabila »ekonomiko ponudbe« in povsem zanemarila povpraševanje, kar je v sodobnem kreditnem gospodarstvu nerazumljivo. Povsem napačno se je zato tudi lotila krize, ki jo je obravnavala kot potres. Najprej jo je odganjala s ponavljanjem puhlic iz svojih strategij, nato pa z »varčevanjem« in krčenjem javnega sektorja, na katerega je prevalila napake zasebnega finančnega sektorja. Politika ekstremnega varčevanja samo še povečuje in podaljšuje krizo; zakaj tega niso razumeli, ne vem. Če v ulomku zmanjšuješ imenovalec, torej povpraševanje oziroma BDP, se vrednost ulomka, to je zadolženost ob nespremenjenem števcu – javnem dolgu – povečuje.

Čeprav vaši protikandidati, kot sta Peterle ali Zver, izpostavljajo, da je bila trojka v Grčiji uspešna.

Kako more kdo reči kaj takega, ne vem. Res so zmanjšali proračunski primanjkljaj, a javni dolg se je povečal s 113 na 177 odstotkov, brezposelnost s 7 na 27 odstotkov, brezposelnost mladih na 60 odstotkov in Grčijo so spremenili v deželo tretjega sveta. Da bi si opomogla od »pomoči«, bo potrebovala desetletja. Evropska komisija zdaj celo misli, da je zaslužna za blago oživljanje gospodarstva EU, a do tega ni prišlo zaradi njene politike, ampak kljub njeni politiki.

Krivite tukaj Nemčijo? Francijo? Morda Veliko Britanijo?

Gotovo je za politiko Evropske komisije in ECB najbolj »zaslužna« Nemčija, ki svet razume po nemško in ki je v času deindustrializacije ohranila industrijo. Francija je pravzaprav »periferija«, a je dovolj velika, da se lahko pretvarja, da ni. Veliki Britaniji pa razvoj EU ni najpomembnejša stvar in najbrž nima veliko vpliva na ekonomsko politiko Evropske komisije, z njo se ukvarja samo, kadar ji kaj škoduje.

Se zato v EU krepi ekstremna desnica in ali mislite, da se ne bi, če bi npr. Evropska komisija ali večje države članice zastopale drugačne politike?

Ekstremni desnici je kriza priložnost z enostavnimi »rešitvami« pridobiti privržence med ljudmi, ki so izgubili delo in ki živijo vse slabše. Ljudje v stiski iščejo krivce, desnica pa jim pripoveduje, da so za njihove stiske krivi tujci, priseljenci in različne manjšine, ki naj bi jim odžirali delo in živeli na njihov račun. Evropska komisija pa je z zgrešenimi strategijami in še bolj z zgrešeno politiko za odpravo krize vsaj soodgovorna za krepitev ekstremne desnice.

Kaj pa krepitev ekstremne levice?

Če so ekstremisti ljudje, ki so ostali brezposelni, brez sredstev za življenje, in protestirajo, ne gre za ekstremiste, ekstremno je stanje, proti kakršnemu protestirajo. Pravzaprav je najbolj nenavadno, da protestov ni več in da niso bolj nasilni. Kaj pa preostane mlademu človeku, ki na primer živi v mestu brez zaposlitve in denarja, drugega kot iti na ulico, čeprav dobro ve, da s tem ničesar ne rešuje. Še sreča, da družbe, kakršni sta Španija in Grčija, še imajo tisto, čemur pravimo »family welfare«, in sivo ekonomijo.

Kje je po vašem glavna dilema, o čem se odločamo na teh EU-volitvah in na kaj, na katere politike je sploh mogoče vplivati?

Mislim, da je glavna dilema: federalizacija Evrope ali vračanje v konfederacijo oziroma v carinsko unijo. No, volivci najbrž ne razmišljajo o tem. Misliti, da bo do razrešitve dileme prišlo v bližnji prihodnosti, je utvara, nihajem v eno smer bodo sledile reakcije in nihaji v drugo. EU se mora odločiti, kaj hoče postati: federacija ali konfederacija. Če hoče biti federacija, mora privoliti v transferje in osrednji oblasti zagotoviti bistveno več prihodkov, če hoče biti konfederacija, naj se odpove različnim »unijam«: monetarni, fiskalni in bančni. Evro se je iz nekaj, o čemer se ni spodobilo dvomiti, spremenil v breme; namesto da bi evro reševal EU, EU rešuje evro. A kaj se bo zgodilo v slabih časih, je bilo znano že leta 1999, šlo je za politični projekt brez trdnih ekonomskih temeljev, saj evroobmočje ne izpolnjuje meril za »optimalno denarno področje«. Iz fiskalne unije je nastal fiskalni pakt, v katerem močni določajo pravila, a zavračajo kakršnekoli prerazdelitve. V bančni uniji je podobno; končala bo kot velika administrativna institucija, ki ne bo izboljšala delovanja bančnega sistema. Več pravil slabega sistema ne spremeni v dobrega, vsiljevanje enakih pravil različnim je vsaj tako narobe kot različnih pravil enakim.