Levica po pretresu

Janko Lorenci

30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Kolumna

Levica jo je na evrovolitvah krepko dobila po betici oziroma svojih številnih beticah. Hkrati se naglo bližajo predčasne državne volitve. Desnici ponovitev uspeha ni zagotovljena, a tudi nemogoča ni. To je najbolj odvisno od levice.

Ta je bila poražena, ker je tako razdrobljena in ker je ljudstvo že mnogokrat razočarala. Slabo je zdravila krizo in še naprej sodeluje pri razgrajevanju socialne države. V tem pogledu, za volivca verjetno najpomembnejšem, se slabo loči od desnice.

Če hoče levi pol na poletnih volitvah zmagati, mora na leve in nihajoče volivce napraviti močan vtis. Zdi se, da lahko to doseže samo z demonstrativno gesto povezovanja, zanikanjem sedanje razdrobljenosti in s tem nemoči.

Toda ali bo evrovolitveni šus v glavo dovolj za to, da bo res »stopila skupaj«?

V besedah je večinoma za to, a tu je tegobno vprašanje, kako naj to stori. Ena možnost je povezava vseh strank in grupacij, ki se razglašajo za leve, v enoten blok. Tako široko zavezništvo bi na volitvah zelo verjetno zmagalo, veliko vprašanje pa je, ali ga je mogoče spraviti skupaj.

Morda bi bilo to laže doseči tako, da bi se najprej povezale bolj sorodne leve stranke in skupine, nato pa se trdno zavezale, da bodo po volitvah sestavile skupno koalicijo. S tem dvostopenjskim strnjevanjem bi lahko – na primer – nastale tri skupine: 1. socialistična levica (Združena levica, Solidarnost in še kdo); 2. socialni liberalci (stranke Bratuškove, Šoltesa, Cerarja, ostanki nekdanje LDS); 3. SD (socialdemokrati). Eni od teh skupin bi se lahko pridružila še Desus in Jankovićeva PS (če bi jo kdo hotel). Kdo od naštetih bo morda nastopil veličastno osamljen, a tako ogrozil sebe in celotno zamisel o povezovanju.

Leva grupacija, nastala na ta ali oni način, bi bila težavna. Toda namen njenega nastanka ni iskanje razlik, ampak skupnih točk, potrebnih za osnovno poenotenje, prevzem oblasti in koristno vladanje. Teh točk je nedvomno nekaj: vse potencialne članice zavezništva so bolj ali manj libertarne, nobena ni trdo neoliberalna, podobno gledajo na polpreteklost in kulturno-politično tematiko. Razlike med njimi bi ogrožale stabilnost zavezništva, a taka nestabilna pestrost je še vedno boljša od trde, hierarhične enotnosti desne koalicije pod Janševo komando. Brez osnovne koalicijske discipline in lojalnosti pa seveda ne gre.

Bi bila taka leva povezava zgolj nadaljevanje dosedanjih levih koalicij, sestavljenih iz etabliranih strank? To je resna nevarnost: stare vsebine bi se samo preoblekle. Vendar bi se v novem zavezništvu pod vplivom razmer, novih vodstev in nasploh drugačne sestave verjetno razvila nova dinamika. Izrazito leva struja bi lahko nekaj naredila za prekinitev nadaljnje neoliberalizacije, pa tudi za to, da socializem ne bi bil več priročno dežurno strašilo desnice. SD, ki se bo na parlamentarnih volitvah najbrž odrezala bolje kot na evropskih, bo lahko ponudila izkušnje vladanja, nove stranke in imena pa poskrbeli tudi za to, da bi se prenovljena levica vsaj delno otresla ujetosti v stare klientelistične in podobne mreže.

Skratka, to bi bila nekoliko drugačna politična tvorba. In ponovno: zanesljivo bi bila boljša rešitev kot janševska koalicija, ki bi – ob obveznem dodatku avtoritarnosti – še pospešila dosedanje slabe procese: servilnost do EU, razprodajanje »srebrnine«, krčenje sociale, poguben vpliv na moralo ljudstva tudi s tem, da bi državo vodil kriminalec. Dokler bo Janša pomemben del politične scene, se bomo hočeš nočeš vedno znova vračali h kriteriju manjšega zla.

Da je ta človek še politično živ, so precej krivi mediji (najbolj vse televizije) s svojim značilnim uravnoteževanjem, ki voditelja SDS še zdaj, ko je pravnomočno obsojen in jih na vsakem koraku ponižuje in jim grozi, jemlje kot povsem normalnega politika. To je bedna drža. Nasploh so mediji s politiko »vsi so enaki« (bratsko jo vcepljajo tudi ljudstvu), z zanemarjanjem alternative, s slabo prikritim zavzemanjem za neoliberalizem … eden izmed stebrov statusa quo. Hkrati politiko, kot pravi J. Vogrinc, striktno personalizirajo, posamične politike ubijajo in v isti sapi iščejo nove »rešitelje«. Od tod nagel vzpon denimo Šoltesa in Cerarja. Nova imena iz vrst socialistov pa se jim zdijo praviloma sumljivo skrajna.

Tako početje cementira vladavino etabliranih strank in s tem povezano vegetiranje celotne družbe. Take vrste politična stabilnost, taka kontinuiteta ni kvaliteta, ampak Slovenijo polagoma ugonablja. Zato je sedanje vrenje v politični sferi vendarle tudi obet, priložnost za začetek postopnih sprememb. Kontinuiteto na desnici lahko morda preseka zapor za Janšo (SLS in NSi se mu za vsak primer znova dobrikata), na levici pa pregrupiranje, vstop novih strank in, kot rečeno, njihovo povezovanje. Toda evrovolitve z nizko volilno udeležbo niso svarilo samo za levico, ampak tudi za desnico. Visoka volilna abstinenca etablirani politiki kot celoti sicer godi, saj tako laže ohranja stanje, kakršno je, toda pod odsotnostjo z volišč se nabirajo napetosti.

Levici, ki se preureja, zmanjkuje časa, a skupaj z ostro lekcijo evrovolitev morda potrebuje prav to, da se strezni in najde nekaj skupinskega duha, skupne identitete in levičarstva, ki ne bo zgolj salonsko. Lahko sicer reče, naj spet zavlada Janša, saj ga bo kmalu znova odnesel mandat, naporen in tvegan za vsako vlado. Toda to bi pomenilo, da se ji fučka za škodo, ki bi jo naredil ponovni vzpon JJ, in da ji ni resnično do sprememb. Rajši so kraljiči na Betajnovi.