Loudspeaker Alliance, bend

Tisti, ki so se jih imeli pred dvema tednoma priložnost naposlušati in zaradi bogate likovne spremljave tudi nagledati na ljubljanski Metelkovi, kjer so prvič v živo predstavili muziko s svoje druge, pravkar izdane plošče Let’s Dance, so bili soglasni: takšno muziko bi človek med kakšnim dolgim road tripom zlahka poslušal na repeat in repeat in repeat.

Za marsikoga, ki jih prej ni poznal, je bilo to veliko presenečenje, a zasedba Loudspeaker Alliance je že ob svojih začetkih pozornost pritegnila prav zato, ker je bila poslušljiva, pravzaprav je bil to eden prvih bendov, katerih muziko so domači glasbeni kritiki uvrstili v žanr na tujem tedaj že precej razpasenega indie rocka. No, medtem se je zgodilo nekaj bistvenih prelomnic, bend je potihnil, Matic Žgur in Janez Plešnar sta namesto prezasedenega bobnarja Marka Tomažiča angažirala ritem mašino, kitaram dodala synthe in s tem pridih osemdesetih, vmes pa sta poiskala tudi novega pevca. In prav z globokim, umirjenim vokalom Žige Aljaža, ki nekatere malce spominja na Nicka Cava, druge na Petra Murphyja, je bend svoj novi glasbeni izraz prepojil še z veliko mero temačnosti.

Takšen zasuk vipavsko-ljubljanskega tria ni bil nameren, sploh ne v primeru Žige, ki se je pred povabilom v bend ustvarjalno izražal izključno skozi vizualni jezik in si je na tem področju tudi že izboril vrsto priznanj (najprej kot oče Stripgeneratorja, nato z deli v kolektivih ZEK Crew in Studio ŽAŽA, za oblikovalsko delo je dobil tudi Brumnovo nagrado in skupaj z zekovci tudi veliko Brumnovo nagrado), do petja pa je imel velik rešpekt. Potem sta ga kolega prepričala, da je le stopil pred mikrofon, in takrat si je obljubil, da bo pri tem kar najbolj iskren. Tako je na površje postopoma privrela melanholija. Pravzaprav se je »zgodila« vsem trem. Zaradi njih samih. Zaradi družbenega dogajanja. Zaradi vsega. In ja, naslov plošče je namerno kontrasten, veselejši.

Loudspeaker Alliance je eden tistih bendov, ki jih je v resnici zakuhal dolgčas manjših slovenskih krajev. V z burjo prepihani Vipavi pač ni bilo kaj početi, zato so mulci ustanovili bend, in ker so poslušali Nirvano in Sex Pistols, so tudi sami razbijali. Vloge so si razdelili precej pragmatično, Matic je postal kitarist in pevec, Janez basist, Marko bobnar … Pozneje se je petčlanska zasedba skrčila v trio, si nadela zdajšnje ime in s prvimi komadi, v katerih bi lahko zaznali vplive Joy Division ali zgodnjih The Strokes, prepričala žirijo Klubskega maratona Radia Študent, da jih je leta 2009 izbrala med finaliste vsakoletnega natečaja za obetavne glasbenike. »Z mladostno energičnostjo in všečno melodiko« so prepričali tudi Mladininega kritika, pa tudi sicer so padli v res izstopajočo »maratonsko« generacijo, del katere sta bila med drugim tudi New Wave Syria in Barely Modern.

Takrat so posneli tudi prvo ploščo. Ta je nastajala še v bolj garažni maniri, nova pa je produkcijsko veliko bolj dovršena, tudi po zaslugi Damirja Juretiča, ki je album posnel, in Torula Torulssona, ki je poskrbel za mešanje zvokov. Tudi vizualna podoba je do najmanjše potankosti premišljena, kar je razumljivo, saj v bendu ni le eden, temveč kar dva Brumnova nagrajenca za oblikovanje, poleg Žige je to še Janez, ki je v zadnjem času vse bolj prepoznaven tudi kot sopobudnik iniciativ Stripolis, ki oživlja slovensko striparsko sceno, in Plakatopolis, ki želi zmanjšati število zunanjih oglasov pri nas. Celostno podobo zaokrožajo vizualizacije v videospotih za vseh enajst komadov in na živih nastopih, ki so nastale v sodelovanju s Kajo Kisilak in Leo Bradašević. »Zunanji« prispevek tretjega člana benda, Matica, ki je politologijo že zdavnaj zamenjal za programiranje in je velik zagovornik odprtokodnih sistemov, pa se čuti denimo v tem, da je plošča že od izida v celoti na voljo širnemu občestvu YouTuba in Bandcampa.

Prvi kritiški odzivi so spodbudni, spet so postali obetaven bend, čeprav jim recenzenti v isti sapi očitajo, da morda že kar malce preveč črpajo iz zakladnice osemdesetih. A po drugi strani ima Loudspeaker Alliance zdaj še toliko veliko večji potencial, da opozori nase. Klubsko občinstvo jih že pozna, po premiernem nastopu v Channel Zeru so prodali – ne razdelili, prodali – 40 ročno porisanih ploščkov. Zdaj bi jih počasi lahko spoznalo širše poslušalstvo.