Roman Rozina: Županski kandidat Gams

+ + + +

Vzpon in padec političnega diletanta

Rozina je v prejšnjih delih, dveh romanih in zbirki kratkih zgodb, pokazal odlično obvladovanje sloga in zanimanje za notranjo dinamiko, ki ga je ob poplavi in prelivanju vtisov in podob postavljala v bližino proznega hermetizma, proze o ničemer. Zdaj je na vsakoletnem natečaju Cankarjeve založbe zmagal z zase neznačilno satiro o volilni blaznosti.

Njegova pisava je z zgodbo o lastniku avtoservisa Gamsu, ki kot popoln obrobnež kljub pasivnosti in zagovedni nemediageničnosti pošteno premeša razmerja v lokalni politiki, pridobila trden skelet, ne da bi se oddaljila od zanimanja za notranjo dinamiko vpletenih. V tej pregledni volilni freski z nekaj preobrati je bolj kot manipulacija množice in prepričevanje o Gamsovi nepogrešljivosti in pretirane volilne obljube popisano prehajanje z ene strani na drugo, iz rezervirane drže v angažma za drugega in postopno popuščanje dvomov o pravilnosti lastnega početja. Pripovedovalec Dejan je brezdelen in nadvse len poba malo čez trideset, ki mu v zameno za vodenje volilne tekme obljubijo popravilo razštelane katrce. Z nekaj cenenimi fintami in par slogani njegov kandidat Gams preseže rejtinge tekmecev, ljudje padejo na hrup in vonj motorjev pri visokih obratih, in nekonvencionalne (atr)akcije, ki so glavni del propagande. Še bolj Rozino zanima Dejanovo napredovanje od začetne vzvišenosti do prespraševanja mej servilnosti, premisleka, kaj posameznik mora in česa ne sme storiti, če noče hlapčevati.

Heglovska ali cankarjanska dilema med vladanimi in oblastjo, med hlapcem in gospodarjem napreduje skozi nekaj stopenj, sprijaznjenje z igro seveda povzroči velik pretres, v partnerstvu in med prijatelji, s katerimi so ga nekdaj družili cinična drža in protestniški ideali. Kar nekaj Rozinovih likov razglablja o moči in služenju, da ne rečemo suženjstvu, vse do ugotovitve, da je najpogubnejša moč tista, ki je ne znamo in ne zmoremo vzeti nase. Osnovno zgodbo polifono prekinjajo monologi vpletenih, zaznati je prizanesljiv posmeh diletantom in entuziastom, nagnetenim ob političnem koritu, analiza razmer je bridka in pesimistična. Roman je spisan v avtorsko prepoznavnem obvladanem in zadržanem slogu, prehaja od zunanjega k notranjim dilemam vpletenih, razkriva ne le hobotnico, temveč tudi rakovico, njen plen. Politika je stroj, ki melje šibke in ki ga jahajo samo vrhunski obvladovalci rodea in ekvilibristi na tanki črti javnega mnenja, pri tem so dovoljena vsa sredstva, najprej diskreditacija, potem likvidacija. Protesti in bivakiranja pred obstoječimi ustanovami moči ostajajo zgolj komentar brez realnega učinka in brez možnosti korekcije paradigme vladanja, nam sporoča roman.