Isaiah Berlin: Ruski misleci

Oxfordski profesor rusko-judovskih korenin je pred pol stoletja izdal knjigo o ruskih intelektualcih 19. stoletja.

Delo ni pisano kot biografski imenik niti ne v maniri popularnega čtiva à la Sebag-Montefiore, avtor se osredotoči na peščico pisateljev, ki jim uspe prelisičiti carsko cenzuro in skozi literaturo predstavljajo prepovedane ideje. Toda avtor jih ne jemlje le kot prenašalce liberalizma in socializma zahoda, marveč kot iskalce, ki ustvarjajo edinstvene poglede.

Kdaj osupljivo; Belinskega med študijem vržejo z univerze, a prav zaradi tega ga Nadeždin povabi v svojo revijo, kjer dve desetletji piše genialne literarne kritike, s katerimi anonimne pisce, kot so bili Lermontov, Dostojevski in Gogolj, postavi na književni Olimp. Hercen, ki čisla svobodo duha, emigrira na zahod, vendar njegovi teksti na skrivaj krožijo po Rusiji, kjer jih prebirajo tako konservativci kot liberalci in celo car osebno. Njegovi teksti niso le literatura, temveč najbolj iskano in fatalno blago; ko njegovo poslednje pismo prebira Dostojevski na literarnem krožku, ga aretira policija in obsodijo ga na najprej na smrt, pozneje preženejo v Sibirijo. Fascinantna je želja po študiju; Belinski denimo ne zna nemško, a potem preživlja večere z Bakuninom, ki mu iz nemščine prevaja in tolmači Hegla. Uporni mladenič Tolstoj sam zapusti univerzo, češ da so profesorji preveč nekompetentni, a navkljub temu potem odide v Nemčijo, da bi proučeval nemško šolstvo. Tudi tam je nezadovoljen, vendar se ne vda, sam odpre zasebne šole, kjer vpelje povsem drugačno poučevanje. Ko Turgenjev napiše »Očete in sinove«, ga kritiki napadejo, da je gad, Jud, bedak in policijski agent; jasno, tudi on odide v Pariz, kjer postane najbolj bran ruski pisatelj in se po smrti vrne še močnejši. Na njegovem pogrebu v Sankt Peterburgu prepovedo Tolstojev govor in v strahu pred izbruhom nemirov uvedejo izredne razmere. Himna ruskemu duhu, ki ga ne uduši niti diktatorski režim.