Živalski parlament

Maja Novak

6. 6. 2014  |  Mladina 23  |  Ihta

Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami živela sicer bolj švohotna, a inteligentna podganica, ki je imela preroške sposobnosti. Tako je že v svoji kolumni za revijo Mlade miši z dne 26. 4. 2012, ki je nosila naslov Grdi, umazani in zli, napovedala, da bodo nekega dne v mišjem podparlamentu usodo vesoljnega glodavstva poskušale krojiti prav tiste podgane in miši, ki bodo preveč ščetinaste, neumne in pogoltne, da bi jih glodavske politične stranke še s ponosom štele za svoje, zato se bodo morale sprijazniti s položajem nepovezanega škodljivca. In resnično, resnično, povem vam, zgodilo se je.

Tik preden so miške začele odštevati dni do volitev v novi mišji podparlament, se je našel zavaljen mišjak, ki je postal nepovezan zato, ker somišim, ki so mu bile h gobcu prinašale šunko in sir, v plačilo ni prepustil niti zrna žita. Požrešnež je dokaj nepričakovano predlagal mandatarja za sestavo nove mišje vlade: popolnoma neznano vrsto glodavca, malce podobno zapitemu slovenskemu filmarju. Tako mu je nazadnje zmanjkalo le pičlih osem od devetih potrebnih somišljenikov, pa bi preprečil predčasne volitve bodisi junija, ko so na dopustu miši, bodisi avgusta, ko po morju plavajo pižmovke, rovke in bobri.

Glasovanje za poslansko miss poletja torej bo, miši pa so za vajo predtem opravile še volitve v živalski nadparlament: na teh so morale izbrati osem mačk, ki jih bodo zastopale v občem živalskem cesarstvu.

Na volišča se je odpravilo le 16 odstotkov glodavcev, saj so se vsi drugi skrivali v mišjih luknjah in kleteh: iz strahu pred mačjimi kremplji seveda. Pa iz čistega obupa. Mižali so, čez smrček so si potegnili mišjo pernico ali povesmo slame in gorečno molili: »O, véliki mišji bog, daj, da se človeška družina, ki se je skupaj s svojim tropom krvoločnih mačk naselila v naši hiši, čim prej odseli drugam, da bo bajta znova začela propadati in se bo znašla v blaženem neredu kot v svinčenih časih, ko je bilo jedače, pijače in intimnih kotičkov za razmnoževanje, kolikor ti jih srce poželi!«

Za nizko volilno udeležbo so krivi mišji mediji, ki neutemeljeno trdijo, da smo mački mesojedci, so nato zatrjevali mački celih pet minut, potem pa jih je zadeva docela po mačje v hipu nehala zanimati, ker se jim je na lepem zazdelo strašansko pomembno poditi se za vsem, kar se premika, kar je manjše od tebe in kar ne kaže tendenc, da bi te šavsnilo nazaj.

Najpredrznejše miške, ki jim somiši pravijo tudi novinarke, pa so vendar prilezle iz senc in mačkom pod brke pomolile miniaturne kasetnike, da so zabeležili nekaj prav zanimivih izjav.

Zmagovalec volitev, orjaški zlati perzijec, je na primer pribil: »Vem, da so me miši podprle zato, ker jih boli krivica, ki mi jo delajo psi. Vse živalstvo je ogorčeno nad zaroto, ki so jo skovali pripadniki pasje mafije iz zavetišča v Mestnem logu in spričo katere bi me morali samo zato, ker sem v shrambi lizal smetano in zobal kaviar, stlačiti v pleteno košaro ter me na preizkušen udbopasji način zvleči na cepljenje k veterinarju.« Bila je prekrasna izjava, katere udarnost je še podkrepil televizijski posnetek rumenega perzijca, kako se zadovoljno preteguje na kupčku oglodanih belih kosti, sumljivo podobnih mišjim.

Miši sploh ne potrebujejo volitev, je tedaj zatrdil majhen krt po imenu Luka Solidarni; to, kar potrebujejo, je revolucija.

Njegova nekdanja kolega, te dni pa njegova najboljša sovražnika, črni maček Muri in mila muca Maca, sta se pred kamerami odrezala precej bolj ... recimo temu humano. Samovšečno sta se smehljala in si z jezikom uživajoč snažila desno šapo. Zlasti o mili muci Maci so miši vedele, da je velika privrženka čistoče in udvorljivega obnašanja, temu pa pravi tradicionalne vrednote. A zanjo so glasovale zato, ker jim je bilo jasno, da vedno pokolje samo toliko miši, kolikor jih potrebuje, da si napolni želodček, niti miši manj in niti miši več, zato se jim je od vseh mačk, ki prisegajo na lov z desnico, zazdela še najboljša ali vsaj najmanj nevarna zver.

Ruski maček Grigorij je po razglasitvi zanj poraznih volilnih izidov oznanil, da bo v prihodnje morski prašiček. To mu je nekako v zibko položeno, so pripomnili pregovorno pikri hermelini.

Ampak levoroki, pardon, levotačni strašni maček Čombe (ki nastavlja pasje bombe) se je pred svojim prestopom med hrčke strašansko osmešil. »Je že res, da so se miši raje kot zame odločile za mojo levotačno somačko Sofijo Brihtno,« je zapredel, »vendar sem tak izid načrtoval. Prvi sem na listi svoje stranke kandidiral zgolj zato, da bi omogočil zmago prijateljici.« Zlobni jeziki natolcujejo, da je njegovi domislici najglasneje zaploskal muc Borči, tako kot Čombe mojster pasjih bombic in nategnjenih apologij; neka novinarka, miška z vzdevkom Mikrofonka, pa je plaho zacvilila, da je izjava docela nelogična. Ali ne bi potemtakem stranka levih mačk dosegla boljšega izida, ko bi bila Sofija kandidirala kot prva, si je drznila pobarati dotedanjega vodjo stranke. Sledila sta groben molk in rahel dremež mačka Čombeja ter pokanje in drobljenje kosti izza kulis v televizijskem studiu, kjer so se druge mačke (če malce parafraziramo tipizirane floskule muca Borčija) z vsem srcem in neomajno odločnostjo posvetile navezavi pristnih, naravnih ter plodnih odnosov z delavko, državljanko in volilno upravičenko Mikrofonko.

Miši sploh ne potrebujejo volitev, je tedaj zatrdil majhen krt po imenu Luka Solidarni; to, kar potrebujejo, je revolucija. »Nastavimo pasti mačkom!« je navdušeno zapiskala še podganka kolumnistka iz prvega odstavka te pravljice. Tiho bodita, da vaju mački ne slišijo, je zgroženo zašepetala vsa mišja družina z voluharji vred; je že res, da si jemljejo krvni davek, a če bomo ponižni, morda ne bodo požrli prav mene ... in tebe ... in tistega tam. »Whiskas!« je zaklicalo glodavstvo kot ena miš. »Whiskas! Negujte mačko v njih!«