Albert Mrgole, Leonida Mrgole: Izštekani najstniki in starši, ki štekajo

Klasična tema nemogočih najstnikov.

Ob obilju knjig, ki merijo na starše, je pomenljivo, da nasprotnega trga ni – čtiva za mladež z napotki, kako preživeti s starši. No, avtorja-terapevta sta mladostniško govorico postavila v naslov, hkrati pa napisala knjigo, ki je v svojem žanru izstopajoča. Postavi nekaj deset klasičnih tem (izkušnje samostojnosti, izmikanje in laži, zasvojenost z lenobo, neopravičeno izostajanje iz šole, socialna izoliranost, ohranjanje stika … ), jih predstavi s konkretnimi primeri, ki jih umesti znotraj odnosa, ter nakaže poti rešitve.

Seveda pa to ni priročnik, ki mu je slediti kot receptom in problemi bodo čudežno izginjali. Avtorja vseskozi napeljujeta na samozavedanje staršev, premislek o njihovem otroštvu in nelagodju, ki ga zdaj na novo doživljajo. Sočasno z vzgojo otrok izvajata namreč še prevzgojo staršev, ko jim zastavljata temeljna vprašanja o njihovem čustvovanju in odzivih ter jih hkrati vodita v smeri samopremisleka in preoblikovanja njih samih. Problem pač ni v posamezniku, temveč v odnosu.

Seveda pa delo ni totalno, saj za prvi pogoj uspešne izvedbe postavi idealno ali vsaj dobro komunikacijo med starši, ostali primeri pa ostajajo zunaj fokusa.

Knjiga, ob kateri se človek vpraša: zakaj je problem antagonizma starši vs. najstniki danes tako fatalen? So bili mar najstniki kdaj v zgodovini res manj antagonistični? Tolstoj v Vojni in miru opisuje nihilizem ruskih plemiških sinov na začetku 19. stoletja, ki so nočno življenje vsakodnevno zaključevali v jutranjih urah. Tisti, ki so se v zadnjih stoletjih dramatično spremenili, očitno niso najstniki, temveč starši. Zato torej branje kot terapija.