Tir

za

Vožnja.

Tovornjakar, ki ga v italijanskem filmu Tir, velikem zmagovalcu lanskega filmskega festivala v Rimu, igra Branko Završan, se telefonsko pogovarja s svojo ženo, ki je ne vidimo – tudi on je ne vidi.

Govori o svojem sinu, ki ga ne vidimo – tudi on ga ne vidi. S tovornjakom je stalno na poti po Evropi, a ničesar ne vidimo – tudi on ničesar ne vidi. Završan je tovornjakar, ki vozi – in to je vse. Le vozi, vozi in vozi. Ali bolje rečeno: le dela, dela in dela. Ves svoj čas prepusti delodajalcu, pač firmi, ki ga je najela. Če ne šofira, potem kje v ožilju sodobnega globaliziranega kapitalizma počiva in čaka na to, da bo nadaljeval z vožnjo – in tudi ko spi, le čaka, da bo nadaljeval z vožnjo. Stalno ga preverjajo in priganjajo, stalno ga imajo na zvezi, stalno je pod pritiskom in pod kontrolo – nobene svobode, same omejitve. Bolj neviden bi težko bil. Od njega je ostal le skajpovski avatar. Svoje življenje – s prostim časom in svobodo vred – »proda« korporaciji, s čimer postane popolna alegorija sodobne delovne sile, ki jo vse bolj povampirjeni trg dela sili v to, da delodajalcu ne prodajo le svojega dela, ampak tudi svoj prosti čas, svoj dopust, svojo svobodo, svoje življenje. Stalno so v službi. Završan dobesedno – spi v službi. Kot podaljšek kontejnerja. Kot privesek delovnega mesta. Kot kitajski delavci, ki spijo pred tovarnami, ker se bojijo, da bodo izgubili delo.

(Kinodvor)