Kurt Vonnegut ml.: Klavirski avtomat

Ludizem in elite

Vonnegut je nepoboljšljiv satirik in aforistik, njegova proza se bolj kot z umetniškim vtisom ukvarja z močnim in zgoščenim stališčem, ki ga hoče podati udarno, kar pomeni, da se približuje alegoriji. Zato je bil prej, pred preskokom vrzeli (med elitno in množično, popularno literaturo), zelo necenjen, potem pa tako blizu vrhu, da je pravočasno povedal, da bi ga z dodelitvijo nobela zelo zelo postarali, in gospodje akademiki, ki nagrajujejo samo takšne, ki se svojih zaslug za nagrado kot da sploh ne zavedajo, so razumeli izjavo – in ga seveda zignorirali.

Čeprav se zdaj vidi, kako daljnoviden je bil. Ne toliko pri obsodbi druge – v kateri je sodeloval in popisal z zavezniške strani povzročeno obločno svetlobo v Dresdnu – in vseh ostalih vojn. V Klavirskem avtomatu, ki smo ga pred pojavom gibanja 99 % imeli za čisto fantazmagorijo in očaranost s tehniko, je že na začetku petdesetih let predvidel tisto, kar žanjemo trenutno: nespretne in škart proizvajajoče delavce bodo nadomestili stroji in v prihodnosti, v kateri se dogaja ta antiutopija, so stroji zamenjali že skoraj vse poklice. Nekdanji zaposleni so zdolgočaseni, prebivajo na obrobju in služijo v vojski ali v delovnih enotah z nizko učinkovitostjo, na drugi strani je elita inženirjev in načrtovalcev, ljudi, izbranih s posebnimi testi in z zavestjo o lastni izrednosti, vzvišenosti, izbranosti. Dokler zadeva ne pregnije in se del elite ne odcepi, naredi revolucijo, ki propade, saj uniči vse stroje brez izjeme, fascinacija nad tehnologijo in strojegradnjo se sprevrže v gnev in podivjano razbijanje.

Seveda poleg satiričnosti pisca znanstvene proze, med katere so Vonneguta z zadržki uvrščali, preverjamo tudi točnost napovedi. Kartice za računalnike so na luknjice in računalniki so glomazni sistemi, telefonirajo še vedno iz govorilnic, očitno v petdesetih letih niti najbolj provokativen (karikaturistov) um ni predpostavljal ekstaze komunikacij. Nezadovoljstvo množic in samozadostnost elit z infantilnimi rituali, slepo servilnostjo tehnologiji in esteblišmentu, pa neizogiben trk obeh svetov, to se nam zdi pa naravnost preroško. Posebej še predpostavka o rebeliji v državi, ki se je ravno čistila in trebila levičarjev na makartističnih procesih in je kazalo, da je trend ravno v nasprotno smer.

Vonnegut seveda ne piše čisto, ker ne piše za prodajo. Narekoval in ustvaril je trend, zato je lahko grob, nekatera poglavja, recimo športno, so odveč, vendar je poskus zajeti nemisljivo prihodnost, čas eksponentnega in zdivjanega napredka, v nekaterih podrobnostih srhljivo aktualen, v drugih smešno korespondira s tendencami, ki nam za zdaj samo grozijo – če niso na skrivaj že zmagale in se tega še nismo povsem ovedeli.