Volitve po poštnem golobu

Maja Novak

20. 6. 2014  |  Mladina 25  |  Ihta

»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. [...] In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rojstni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča.« (Lk 2, 1-5)

»Zakaj pod soncem nebeškim bi Rimljani zahtevali, naj Jožef potuje v mesto, kjer je tisočletje poprej živel njegov davni prednik?« (Richard Dawkins, Bog kot zabloda, str. 103)

Tako angleški intelektualec, ki verjame v zdravo pamet starorimskega uradništva, izpodbija mit, po katerem naj bi se Mesija v skladu s starozaveznimi prerokbami rodil v Davidovem mestu, in sicer zaradi administrativnega popisa prebivalstva. Zanima me, kaj bi Dawkins rekel, če bi vedel, kakšne pretrese je bila prisiljena trpeti slovenska uradniška pamet, ko so ji naročili, naj organizira letošnje poletne volitve.

Te so, preden so se zgodile, prinesle nekaj potencialno dobrega: odkrili smo glasovanje po pošti in vsaj jaz bi želela to lekcijo ponavljati ter poglabljati tudi v prihodnje, ne da bi morala biti za to bolna, na psihiatričnem zdravljenju ali v zaporu. (Kako gladko bo potekala dejanska izvedba poštnih volitev, bomo sicer še videli ... in priznam, da me malce skrbi.) Druga možnost, da bi se zaradi kakršnihkoli volitev tudi v prihodnje na Gospodov dan z avtobusom pet ur cijazila iz Ljubljane v Novo Gorico in nazaj, se je namreč že zdavnaj pokazala za napornejšo od ježe na osličku. Ampak zaradi papirja, na katerem so napisane prošnje za glasovanje po pošti, padajo drevesa, avtobusi pa izpuščajo ogljikov monoksid – kje ste, elektronske volitve, se je tako morda tudi zaradi skrbi za okolje v zadnjih dveh tednih vprašalo lepo število kolumnistov. Spletnih seveda.

Z vsem srcem sem za spletne volitve, ampak – lepo prosim, ne že zdaj! Ob naši značilni nadarjenosti za improviziranje v naglici (lahko bi ji rekli tudi »pregovorna«, po krilatici: »Urejen in premišljen je kot zakon o davku na nepremičnine.«) bi zaradi prenagljene slovenske uvedbe takih volitev pol Srednje in Južne Evrope 13. julija gotovo doživelo spletni mrk ... Birokrati naj raje ošilijo svinčnike in razmislijo o tehle vprašanjih, ki so se jih moji kolumnistični kolegi v navdušenju nad glasovanjem s piksli pozabili dotakniti.

Zakaj, na primer, mora birokratsko bitko za pravico do glasovanja zunaj kraja stalnega prebivališča bíti tudi občan, ki dopusta ne bo preživljal ne na Hrvaškem ne na Maldivih, temveč na slovenskem Bledu? Ali ob Kolpi. (Pred kakimi desetimi dnevi sem med medijsko nadvse pomanjkljivo obdelano kulturno prireditvijo Župančičeva frulica v Vinici odkrila prav simpatičen kamp.) Drugače rečeno, zakaj je »v živo« brez vnaprejšnje prošnje, najave, faksa, pisma, razglednice, poštnega goloba, epepeja, ljubezenskega pisemca, grozilnega pisma, oklicev in drugega pompa mogoče voliti samo v kraju stalnega prebivališča in ne kjerkoli v Sloveniji? Imamo osebne izkaznice? Imamo. Pa EMŠO? Imamo. Imajo vse uradnice tega sveta smešne pričeske, razvlečene pletene jopice in staromodna krila? Seveda. Pa računalnike, imajo? Tja pod fascikle poglejte, mogoče se bo kakšen našel, potem pa ga, prosim, posodite volilni komisiji. Nikar mi ne govorite, da v 21. stoletju volivčeve istovetnosti ni mogoče preveriti na kateremkoli kraju ob katerikoli uri dneva in tako preprečiti zlorabo volilne pravice, ki bi se baje lahko zgodila, ko bi občan v trenutku navdiha šel obkrožit ime svojega kandidata petdeset ali sto kilometrov stran od postelje, v kateri so ga mati rodili.

Kaj bi Dawkins rekel, če bi vedel, kakšne pretrese je bila prisiljena trpeti slovenska uradniška pamet, ko so ji naročili, naj organizira letošnje poletne volitve?

Dosedanja ureditev uresničevanja aktivne volilne pravice ni v Sloveniji nič manj zastarela od judovske predstave o poteku rimskega popisa prebivalstva, ki se Dawkinsu spričo anahronističnosti zdi neverjetna. Ampak pojdimo še dalje in se vprašajmo, ali ni docela anahronističen celo sam pojem stalnega prebivališča. V dobi, ko med drugim tudi recesija sili ljudi k čedalje pogostejšim migracijam, v državi, katere prebivalstva ni niti za šestino São Paula? Ljudje čedalje manj časa preživljamo na njivah in za stroji v tovarnah, pomen in vpliv okolja, v katerem telesno smo, čedalje bolj plahnita, čedalje več nas je, ki »stanujemo« za računalnikom, na spletu, v elektronskem poštnem predalu, na Facebooku, v najljubši računalniški igri, na delovnem mestu, ki je včasih kar v domači kuhinji; ampak ta kuhinja je zlasti za tiste, ki so premladi, da bi si bili do lastnega stanovanja lahko pomagali z Jazbinškovim zakonom, in prerevni, da bi si ga lahko kupili po tržni ceni, morda vsako leto drugje. Tudi sicer se premikamo, vozimo se, letimo, potujemo, blodimo in raziskujemo. Zakaj bi bilo torej treba danes, ko smo lahko v mislih in fizično, če parafraziram Lewisa Carolla, že pred zajtrkom na šestih različnih koncih države, zakoličiti le enega (ali sploh katerega) kot tistega, ki docela opredeljuje našo identiteto? Da bi nas organi državnega nadzora laže imeli na očeh? Gre za nadležen ostanek svinčenih časov? Ali pa je po sredi želja županov, da bi iz žepov »stalnih prebivališčnikov« speljali čim več davkov ter takih in drugačnih prispevkov v občinsko blagajno? No, ob tem bi se morda kazalo vprašati, kako smiselno je, da v državi, katere prebivalstva ni niti za šestino São Paula, davkoplačevalce molze kar 212 občin.

Skratka, poletne volitve po poštnem golobu bodo skoraj gotovo poskrbele za obilo zabave in zapletov ter krohota v slogu raznih »skritih kamer«, a morda bi zaradi njih dolgoročno lahko nastali tudi premiki v sicer bolj počasnih uradniških glavah in glavah zakonodajalcev. Čas bi že bil.