Marlen Haushofer: Stena

Sanjska služba

Drugače od historičnega Robinsona, ki je ekonomist in na otoku obogati, žensko brez imena, ki ostane sama v alpski dolinici, s psom, mačko, kravo, postrvmi v potoku in planšarijo nad z vsem dobro založeno lovsko kočo, zaznamuje predvsem materinstvo, določa jo skrb za šibkejše in odvisne od njenega dela in spretnosti.

Ko njena sestrična in sploh vsi odidejo v vaško gostilno, se zjutraj zbudi sama, dolino pa preči nevidna neprebojna pregrada, ki loči življenje od smrti. Ona je na strani živega, na drugi strani vse okamnelo, ljudje, ki jih je zadelo sredi opravil, otrpli in izpostavljeni propadanju, nikjer potem več dima, ceste vse bolj prekriva plevel in strehe zvonikov, ki jih opazuje z razgledne točke, so vse manj rdeče in bleščeče. Njen mrzli svak je lovsko kočo, zaradi strahu pred kataklizmo, dobro opremil, vžigalic za pet let, soli zase in divjad, streliva na pretek, krompir in fižol vzkalita, krava se oteli, mačka si najde gozdnega ljubimca; to je ves ženskin svet, dokler vanj fatalno ne zatava moški, morda zadnji preživeli. Malo elementov, zato toliko več delovne monotonije, vmes kakšen granulom, predvsem pa v kotičku zavesti občutek brezsmiselnosti, ki ga preženejo le igrarije njenih najmanjših, dinamičnih mladih mačkonov, in ves čas zvestega psa, goveja zvestoba in divje gorske živali. Strah za preživetje se pri ženski pomnoži, smrt vsake domačih živali slabo prenaša, ob ubijanju divjih ima ves čas občutek krivde, ki ga ne prežene niti zavest o nujnosti preživetja.

Haushoferjeva pred skoraj pol stoletja naredi učbenik za preživljanje samote, priročnik za samooskrbo, prozno napotilo, da je treba brati pratike in ne literature. Kljub repetitivnosti in zmanjšani pripovedni napetosti v nekaterih delih, za kar je kriva odsotnost izzivov – ženska ne popravi niti vžigalnika niti je to ne muči preveč, zaenkrat, ne poskuša preplezati mej s steno obdane ječe –, je to roman o izstopu iz časa, o izstopu iz civilizacijske rutine. Kjer nekaj izgubimo in nekaj pridobimo: »Že od otroštva sem pozabila gledati na stvari s svojimi očmi in pozabila sem, da je bil svet nekdaj mlad, nedotaknjen, zelo lep in hkrati srhljiv. Nisem več našla poti nazaj, kajti nisem bila več otrok in prav tako nisem mogla več doživljati stvari kot otrok, a samota me je pripravila do tega, da sem za hip brez spomina in zavedanja še enkrat uzrla pravi lesk življenja.«

Divja ženska, ki pleše z mački in psom, popisuje zunanje, koledar je še vedno njeno orodje, v notranje pokrajine, kjer se ji prikazujejo mrtvi, ne zatava ne zlepa ne zlahka. Stena je spisana tradicionalno, kar pa ne zmanjša njenega potenciala, ki od nas zahteva premislek o samoumevnem zdaj, ko ne more in ne sme več biti samoumevno.