Death Grips: Niggas on the Moon

+ + + +

Novica o sodelovanju ameriških »rapcorovcev« iz skupine Death Grips in islandske zvezdnice Björk bi bila sila nepričakovana. A te novice niti ni bilo, saj so album Niggas on the Moon izdali povsem brez napovedi ali promocije. Udaril je kot strela z jasnega.

Skupina Death Grips je internetni fenomen »punk rapa« ali »rap cora« iz Sacramenta, ki je predlani izdal album No Love Deep Web, z neverjetnimi 34 milijoni dolpotegov legalno najpretočnejši plošček ene najbolj znanih torrent storitev.

Björk ni samo internetni fenomen, temveč tudi fenomen, ki je že leta 1993 s prvencem Debut globoko zarezal v zgodovino popularne glasbe, še prej pa je bila pevka alter rock skupine Sugarcubes. Njen zadnji album Biophilia je izjemno ambiciozen projekt, ki raziskuje povezave med glasbo, tehnologijo in naravo.

Prav s te plošče je skupina Death Grips remiksala dva posnetka in sodelovanje se sedaj nadaljuje s kratkim albumom Niggas on the Moon, kjer Björk poje na vseh posnetkih. No, ne ravno poje. Natančneje povedano: na vseh posnetkih slišimo njen glas. Brezsramno seciran, razrezan, zmaličen. Novica, ki so jo trosili razni mediji, da na »novem albumu skupine Death Grips gostuje Björk«, je torej preprosto laž, novičarsko pretiravanje, ki v imenu senzacionalizma zgreši tisto, kar je pri projektu najzanimivejše. Kot smo pri sacramentskih mojstrih nenavadne (anti)promocije in kontroverznih potez že vajeni, je sodelovanje lucidnejše. Death Grips prepoznavne vokale islandske zvezdnice nametava kot semple, v mantri shizofrene repeticije, ki ni čisto drugačna od trendovskega elektronskega žanra chicaškega footworka oziroma juka.

Sumimo lahko, da je skupina Death Grips preprosto vzela Björkine vokalne posnetke (morda prav iz materiala, ki ga je dobila, ko jo je predlani remiksala) in jih vtkala v svoje agresivne, kot stroboskop najedajoče impulze. Na to namiguje tudi pevkina izjava, da »obožuje Death Grips« in da je »vzhičena«, ker je »njihov najdeni predmet«. Ja, Death Grips so torej »našli« oziroma kar ukradli njene vokale, kar pa Björk sploh ne moti, še več, celo zelo kul se ji zdi, ker je tako ali tako njihova fenica.

Zasedba Death Grips tako nadaljuje poteze, ki jih ni mogoče spregledati. Kar je bila nekoč navadna kraja, je skupini uspelo prodati kot sodelovanje. No, ne ravno prodati, saj je plošček na spletu na voljo zastonj.

Niggas on the Moon je sicer slogovno kompakten izdelek, je vaja v tehniki nasičenega zankanja, za uho napornih aranžmajev ritmičnih distorziranih udarcev, rudimentarnih melodik in islandskih vokalnih semplov. S pečatom skupine, rapanjem in dretjem MC Rida.

Je pa vse skupaj neprimerno za občutljivejše duše in ušesa, saj ob zvočnem stroboskopu obstaja nevarnost napada tesnobe. A tega smo od vedno presenetljive zasedbe že vajeni. Plošča je zahtevno poslušanje, je Björk, kot je še niste slišali. Je plošča, ki se bo zamerila njenim fenom.