Wolfgang Hilbig: Provizorij

Začasna zatočišča, večna izpostavljenost

Pisatelj C. je že v uvodnem prizoru, ko razbije izložbeno lutko, prepričan, da v samoobrambi, precej klavrna pojava. S pisateljsko blokado, večino časa nalit, Vzhodni Nemec na Zahodu v časih tik pred padcem Zidu, kar mu v resnici ne prodre globlje do zavesti, zanj zidov in sploh kakršnekoli opore in prepreke že davno ni več. Kolikor ni sam sebi največja ovira.

Hilbig je menda pisal podprt z avtobiografijo, C., ki začne kot fizikalec in je potem degradiran v kurjača, je pravzaprav martinednovska figura, vse, kar pride, uspeh in drugo, pride prepozno – in na napačen način. Prevzet od literarnih svetov, predvsem v NDR prepovedanih avtorjev, si želi postati pisatelj. Zavračajo ga, on pa jemlje nočno izmeno, da lahko v intenzivnem delu noči piše – in zraven izčrpavajoče kuri, za kar porabijo drugi ves čas. Potem mu uspe, dobi vizum, celo za večkratni prehod meje, vendar mu nato vrag ne da miru in tava med vzhodnonemško zaročenko in materjo, med ljubicami, ki jih ne more ljubiti, one pa zaradi svoje povojne begunske preteklosti morda tudi njega ne. Od gostovanj po svobodnem svetu se spominja samo bifejev, z nostalgijo gleda na ekskluzivnost obeh držav, ene, v kateri literatura še nekaj pomeni in kjer imaš za spremljevalko zvesto Stasi, in druge, v kateri je družbena moč pisanja neznatna, čeprav kot blago zavzema vidno mesto na lestvici potrošnje in je celo občudovan izdelek, posebej še, kadar zadosti pričakovanjem publike. Tava v rdeče četrti in je tam skoraj sramežljiv, kadar mu ni slabo in se ne bori z želodcem, potenjem, lastno umazanijo, telefonari povojni begunki in nekdanji azilantski taboriščnici, tudi pisateljski kolegici, bluzi od vlaka do vlaka in iz stanovanja v stanovanje. Vse je en sam provizorij, vse so začasna bivališča, v katerih mu ne uspe niti razpakirati, čeprav so obdobja bivanja včasih dovolj dolga, da se mu gabi za sabo pospravljati vse tisto, kar ostaja za neprisebnim in nemarnim žlampačem. Zdi se, da s padcem Zidu izgubi oba domova, iz enega privršijo klošarji in brezdomci, ki preplavijo knjižni trg s ponaredki antirepresivne literature in lažnih pričevanj, ki takšne ponaredke in pričevanja tudi potrebuje.

Hilbig je do svojega C. surov, to je popis polzavestnih stanj, dezorientiranosti v tujih mestih, zadaj sta strah in bolečina odraščanja z materjo v enoprostorcu in v zakonski postelji, material je združen in organiziran v evforični asociacijski maniri. Hkrati je ravno izločenost iz obeh sistemov, realsocialističnega in potrošniškega, dovolj dobro gledišče za trezno oceno obeh. Vsak ima prednosti samo, kadar ga gledaš z drugega; ko se ta možnost izgubi, se zgodi porast kičopisnih ponarejevalcev lastne in kolektivne preteklosti, cenenih demagogov in publike, ki je željna pričevanj o trpljenju iz krajev onstran. Ker ji pomagajo pozabiti trpljenje tostran.