V avtobusu so nas šoferji neprestano trpinčili, če smo govoril slovensko. Zgodilo se je celo, da so vozniki avtobusov koga vrgli ven, na cesto, celo desetletne otroke.

Dr. Angelika Mlinar: V avtobusu so nas šoferji neprestano trpinčili, če smo govorili slovensko

Koroška Slovenka, do nedavnega poslanka v avstrijskem parlamentu, po novem evropska poslanka, liberalka, članica avstrijske stranke NEOS, doktorica prava in članica Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS)

Dr. Angelika Mlinar (44) je danes tako rekoč deveta »slovenska« evroposlanka. Na letošnjih evropskih volitvah ji je uspel veliki met – na listi stranke NEOS je bila izvoljena v evropski parlament zgolj leto za tem, ko je bila izvoljena v avstrijskega. Mlinarjeva, rojena v Stari vasi na avstrijskem Koroškem, je sicer borka proti diskriminaciji, ne samo Slovencev v Avstriji, ampak tudi drugih manjšin in skupin. Po končani slovenski gimnaziji v Celovcu in študiju prava v ZDA je delala v delegaciji evropske komisije v Ljubljani, zatem je postala generalna sekretarka Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), ki je poleg Zveze slovenskih organizacij (ZSO) najpomembnejša organizacija slovenske manjšine na Koroškem.

V Sloveniji smo Slovenci večina. Tukaj mi diskriminiramo druge. A kako je, če si Slovenec in si diskriminiran?

Imate prav, tega si v Sloveniji res ne morete predstavljati. Me sicer ima, da bi se na ta račun šalila, ampak izkušnje so dejansko boleče. Diskriminacija na podlagi narodnosti je na avstrijskem Koroškem bila in je še precej intenzivna, kar si je težko predstavljati v neki državi v 20. ali 21. stoletju, še posebej, ker gre za Avstrijo, ki je ena izmed najrazvitejših.

Čisto konkretno?

Ko mi je bilo 16 let, sem bila dijakinja in sem delala čez poletje. Začela sem v neki zdravstveni zavarovalnici v Celovcu. Prvih štirinajst dni sem bila v skupini, kjer so bili do mene prijazni, potem pa sem se znašla med starejšimi dedci, starimi tam okrog 50 let. Takoj ko sem povedala, da hodim na slovensko gimnazijo, so začeli z dovtipi in neprijetnim zasliševanjem. Recimo, ali sploh znam nemško in podobno. Morala sem se zagovarjati zaradi vsega, od dvojezičnih tabel do države SHS. Ta diskriminacija, o kateri me sprašujete, je dejansko posebno razpoloženje, ki prežema vse življenje. Gre za ozračje, s katerim imajo opraviti vsi Slovenci, ki imajo pogum, da se sploh deklarirajo za Slovence. Gre za izredno zastrupljeno ozračje. Moj nekdanji partner Štefan Vavti, ki je tukaj v Sloveniji sedaj predsednik uprave banke Unicredit, sicer pa koroški Slovenec, ni hodil na slovensko gimnazijo, ampak na trgovsko akademijo v Celovcu. Tam so se redno pretepali zaradi tega. V avtobusu so nas šoferji neprestano trpinčili, če smo govorili slovensko. Nas na gimnaziji so dobesedno trenirali in nas pripravljali na takšne dogodke. Zgodilo se je tudi, da so vozniki avtobusov koga vrgli ven, na cesto, celo desetletne otroke. Takšne traparije so se dogajale.

Se je to razpoloženje v devetdesetih letih, po osamosvojitvi, spremenilo?

Drži, da je bilo tega v devetdesetih letih manj, ampak ne zaradi nekakšnega napredka demokracije in civilizacije, temveč preprosto, ker nas Slovencev na avstrijskem Koroškem tako rekoč ni več in ne pomenimo več grožnje. Počasi nas že morate iskati z lupo.

Kako pa ste si vi, ko ste bili še najstnica, razlagali to ozračje? Kako ste se branili, racionalizirali …

Preprosto, za nas je bilo to bolj ali manj normalno. S tem smo odraščali.

Kdo je bil na drugi strani?

Kärtner Heimatdienst z Josefom Feldnerjem na čelu, z vso njihovo propagando in neprestanim ponavljanjem nekaterih trditev, recimo, da je slovenska gimnazija hud strup in podobno. Deželno vlado pa so vodili socialdemokrati, ki so pri tem pomagali. Njihova ofenziva je bila tako obsežna in močna, da se jim je večina Slovencev podredila. Ni bilo mogoče hkrati biti normalen in biti Slovenec. Na Koroškem se še danes ne družim z ljudmi, ki jih ne poznam. Če spoznaš koga tretjega, te najprej vpraša, od kod si. Rečeš, da iz Pliberka. In potem se moraš začeti pogovarjati o tablah, o tem, zakaj želiš neke pravice in podobno. Potem padejo čisto vse manire dostojnega obnašanja.

Kakšne strategije upora ste si zgradili proti takšnim napadom?

Večina se seveda podredi. Z otroki se nehaš pogovarjati slovensko, ker je pritisk tako hud, da se moraš vsak dan postavljati na noge. Številne Slovence, ki so obupali, popolnoma razumem in jih ne obsojam. Torej, lahko se tej asimilaciji podrediš, lahko pa si upornik ali zapadeš celo v profesionalno, načelno uporništvo, kar se je zgodilo meni. Moje stališče je, da sem, kar sem. Da lahko vsak pride k meni in se z menoj pogovarja. Ampak meni, ki sem bila bolj uporen tip človeka, je bilo hkrati s tem tudi zelo hitro jasno, da bom morala Koroško zapustiti, ker tam z uporništvom ne moreš preživeti. Kot Slovenka in kot ženska na Koroškem nisem imela nobene poklicne prihodnosti, čeprav sem govorila več jezikov, zato sem študij prava nadaljevala v ZDA.

Kako pomembna pa je v tem okolju slovenska gimnazija?

Zelo. Šola nam je na Koroškem zagotavljala neke vrste varnost. Gimnazijska leta so bila verjetno v življenjih številnih koroških Slovencev najlepša leta. Potem ko smo gimnazijo končali, pa je bila za celotno generacijo edina rešitev odhod v mednarodno okolje. Mnogi moji sošolci so se odselili, bodisi na Dunaj bodisi iz Avstrije. Ko sem sama leta 1992 prišla v Slovenijo, kjer sem pisala diplomsko nalogo o osamosvojitvi Slovenije, je bila to zame izjemna izkušnja. Končno sem lahko v poklicnem okolju spregovorila slovensko – to lahko na Koroškem počnem le znotraj družine in z najožjimi prijatelji.

Avstrijci imajo podobno izkušnjo s svojo manjšino na Južnem Tirolskem. Ali kljub temu ne razumejo tega položaja?

Seveda ne. Že zato, ker teh dveh položajev ne morete primerjati. Na Južnem Tirolskem ima avstrijska manjšina avtonomijo in je izredno zavarovana, varstvo ji zagotavljata Avstrija in Nemčija. Da boste lahko približno razumeli, kakšne razmere vladajo na Koroškem, naj vam povem, kaj se mi je nedavno zgodilo. Na deželni ravni imamo sedaj te tako imenovane evropske projekte interreg. Na deželni ravni je za projekte, povezane s Slovenijo, pristojen neki gospod v administraciji. Nedavno sem ga poklicala, ker je na Gorenjskem obstajalo zanimanje za neko skupno prijavo. Zanimalo me je, komu naj se pošlje dokumentacija, kaj potrebujejo in podobno. Ko dobim tega gospoda, pa mi ta pravi, da ne zna slovensko. In da upa, da bo poslana dokumentacija v angleščini! Nisem mogla verjeti. Čeprav naj bi bila slovenščina drugi deželni jezik, tip, ki je pristojen za slovenske projekte, ne zna slovensko!

Pred letom je podoben spor nastal pri skupnem projektu v zvezi s Peco, na avstrijski strani je, če se ne motim, izbruhnilo nezadovoljstvo zaradi postavitve dvojezičnih kažipotov.

Oprostite, ampak zadnje čase se mi ob takšnih primerih omrači um in preprosto blokiram. Podrobnosti me sploh več ne zanimajo, ker bi morala biti njihova dolžnost, da znajo slovensko.

Zdaj sem vas spraševal predvsem o osebnem doživljanju diskriminacije. A na Koroškem ste doživljali tudi bolj organizirane napade. Katera protislovenska strategija je bila najučinkovitejša?

Najučinkovitejša je bila ekonomska strategija oziroma gospodarski pritisk v povezavi s politiko. Kraji, kjer koroški Slovenci živimo, so kot po naključju gospodarsko vedno potegnili kratko. Pri vseh projektih, pri vseh podporah. Zdaj mi recimo pride na misel kraj Obir nad Železno Kaplo, kjer so zaprli tovarno celuloze. Ali pa če samo pomislim na vse slovenske kmetije, ki so propadle brez pomoči. Saj veste, da smo bili Slovenci na avstrijskem Koroškem dejansko kmetje. V eni generaciji smo sicer zaradi gimnazije preskočili iz primarnega sektorja v terciarnega, toda sami za to nismo imeli ekonomske baze, torej lastnih podjetij. Jugoslavija je še imela neko strategijo ustanavljanja podjetij na Koroškem – žal pogosto ne ravno uspešnih. Velika večina jih je bila izvozno-uvoznih, napol koruptivnih, ne da bi karkoli ustvarjala. A dejansko bi nas le to tedaj lahko rešilo. Drugje na Koroškem kot Slovenec službe nisi mogel najti ali pa so te prosili, da govoriš nemško, da daš otroka v nemško šolo in podobno.

Drži, da je bilo diskriminacije v devetdesetih letih manj, ampak ne zaradi nekakšnega napredka demokracije, temveč preprosto zato, ker nas Slovencev na Koroškem tako rekoč ni več.

Kako pa je zdaj?

Ta trenutek je največje vprašanje slovenska glasbena šola. Na avstrijskem Koroškem obstajata dve vzporedni strukturi, avstrijska glasbena šola in slovenska. Zaradi položaja slovenske manjšine v Avstriji ima slovenska glasbena šola, kjer naše otroke učijo glasbe slovenski učitelji, veliko močnejšo tradicijo in je zaradi tega tudi veliko uspešnejša od avstrijske. Deželna vlada pa sedaj želi, da se obe šoli, domnevno zaradi financ, združita. S tem bi seveda oni dobili naše otroke in naše strukture, šola pa bi bila uničena. Sicer pa se moramo mi, manjšinci, neprestano ukvarjati s takšnimi traparijami. Vso energijo izgubljamo že s temi vsakodnevnimi problemi, da preprečujemo najhujše napake. Zato smo vedno v defenzivi. V politiki pa moraš biti ofenziven. Moraš predlagati zadeve, da se z njimi ukvarjajo drugi. Pravo vprašanje zato je, zakaj ne moremo biti ofenzivni. Odgovor je, ker nimamo strategije, moči in nobene vizije glede tega, kam pravzaprav hočemo.

Ampak ali nasprotna stran, torej avstrijski nacionalisti, po Haiderjevi smrti niso izgubili zagona? Ali niso izgubili politične platforme, idej?

Ne, to mnenje je popolnoma napačno. Dejansko jim je uspelo na vsej črti. Zanje danes nismo več noben dejavnik. Od 30 odstotkov, kolikor nas je bilo na Koroškem, so nas ostali le še kakšni štirje odstotki. Nič več ne pomenimo, zgodba je končana. Zaradi tega danes tudi govorijo na tak, na videz strpen način, češ, podajmo si roke. Zato smo sedaj tudi dobili teh nekaj tabel. Še te smo dobili zgolj zaradi pritiska iz tujine. Heimatdienst in podobne organizacije se danes krepijo. Postajajo vse močnejše, združujejo se znotraj Evrope in oživljajo stare zgodbe. Ena izmed njihovih zadnjih strategij je, da kupujejo zemljo, kjer so nekoč živeli Slovenci. Mislim, da ima zgolj Heimatdienst v lasti polovico Vrbskega jezera.

Kako so nekoč strastni sledilci Haiderja, sicer nasprotniki istospolno usmerjenih, sprejeli to, da je bil Haider homoseksualec in da je pokradel precej premoženja?

Preprosto: tega ne priznavajo.

Kaj je za vas Heimatdienst?

Zame je to nekakšna arhaična organizacija, ki se bori proti slovanstvu, za vzdrževanje germanstva. Njeni pripadniki se sicer starajo, a imajo za seboj že tudi nove generacije. Poleg Heimatdiensta imate še brambovce (Abwehrkampf), politične stranke, kot so Svobodnjaki (FPÖ), ki so sedaj na evropskih volitvah podvojili moč in dobili skoraj 20 odstotkov glasov. Potem imate še t. i. burševske organizacije, sabljaška študentska gibanja, katerih pripadniki si iznakazijo obraze. Ta politika je tudi zelo šovinistična do žensk. Od tega se lahko samo umakneš. To vse skupaj je ena velika družina, ki dela za skupno stvar, čeprav v različnih oblikah.

Pred leti je bila prek t. i. konsenzne skupine dosežena sprava med Heimatdienstom in eno izmed dveh organizacij slovenske manjšine na Koroškem, Zvezo slovenskih organizacij pod vodstvom Marjana Šturma. Vi oziroma Narodni svet koroških Slovencev ste temu nasprotovali.

Da, bili smo proti temu. Zelo. Mene so celo ovadili, ker sem bila proti. Tukaj vidite, kako konsenzualno naj bi bilo vse skupaj, koliko kompromisa in ne vem kakšnega prijateljstva naj bi tako nastalo. Gre za to, da ko se podrediš, je na videz vse v redu. Gospod Šturm se je podredil. To je sicer lahko njegova stvar, njegova osebna odločitev, ampak naj s tem ne hodi k meni. Nisem se hotela podrediti. Zaradi tega so me obtožili, češ da jim očitam genocid. Proti meni so sprožili kazenski postopek in civilno tožbo v višini 50 tisoč evrov. Okrožno sodišče na Dunaju je sicer ovadbo zavrglo. Razsodili so, da je bil moj strah zaradi močnih asimilacijskih pritiskov upravičen.

Toda to konsenzno skupino je nazadnje podprla tudi Slovenija.

Da. Žal mi je za to. Odgovorni za to je bil tedaj Boris Jesih, sedanji državni sekretar v kabinetu predsednice vlade, ki mi nikoli ni poslal čestitke ob kakršnikoli izvolitvi, niti me ni nikoli povabil na kakršenkoli pogovor. Mi lahko kdo, prosim, pojasni, kaj ti ljudje v Sloveniji sploh počnejo. Res je, da nisem zastopnica koroških Slovencev – in se ne pretvarjam, da bi bila –, sem pa politično aktivna. In imam agendo tudi glede narodne skupnosti.

Slovensko uradno stališče je, da je ta proces konsenzne skupine prispeval k temu, da so bile postavljene dvojezične table.

Te logike pa res ne razumem. Ne razumem. Da naj bi se zdaj zahvalila tem tipom? Zakaj? Da me ne pretepajo več sedemkrat na teden, ampak zgolj še petkrat? To je stockholmski sindrom. Sindrom pretepene žene. Vsi vemo, kaj govori avstrijska državna pogodba iz leta 1955. Govori o vseh območjih, kjer je treba postaviti dvojezične napise. In ne samo to, ne gre zgolj za table, gre za kažipote, za uradni jezik, gre za šole in sodišča. Kaj pa so nam zdaj dali? Hvala za to. Vzemite te table in odidite z njimi kamorkoli.

Hočete reči, da ste koroški Slovenci v vlogi nekakšnih Indijancev? Ko ti niso več pomenili grožnje, so dobili rezervate.

Ne, to ni dobra primerjava, ker Indijanci niso imeli države matice, mi, koroški Slovenci, pa imamo tukaj Slovenijo in nekega ministra Žekša, ki zagovarja stališče, da zakon ni pomemben, da je pomembna kultura, lepo vedenje, prijazni odnosi. Takšne ljudi lahko zgolj vprašam, zakaj potem v slovenskem parlamentu samo ne pojejo. Kakšne izjave pa so to? Vse to zamerim Sloveniji. Dejansko zamerim, ker tako ne gre. Hočem reči, gre že, vendar ne sme iti na račun narodne skupnosti. Zamerim jim, ker ni strategije. Oziroma bolje, strategija Slovenije očitno sedaj je, uničimo narodno skupnost, ker jim gremo tukaj v Ljubljani očitno na živce.

V Sloveniji navadno rečejo, da strategijo in pobudo prepuščajo manjšini. Češ da bi vmešavanje v manjšinske zadeve le še poslabšalo vaš položaj.

To ni nič drugega kot strategija neprevzemanja odgovornosti. Še v družini stvari ne delujejo tako in tudi v Sloveniji ne funkcionirate tako. Saj imate zato parlament in volitve, ne? Mi, v Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS) in jaz osebno se zaradi tega zavzemamo za skupno, demokratično legitimirano zastopstvo. Zato pa bi potrebovali neki zakonski okvir. Z drugimi besedami, ne gre za to, da bi se o tem dogovorila gospod Inzko, vodja NSKS, in na primer gospod Šturm, vodja ZSO, ker to ni niti izvršna skupina ljudi niti ni to legislativa, to je zgolj neka skupina ljudi, ki je organizirana po pravu o društvih. In oprostite, poglejte samo, kako je legitimiran gospod Šturm. Tam, v tisti organizaciji imajo nekakšen delegatski sistem, kot da so sredi Kube. On, Šturm, določa, kdo ga bo izvolil!

Zakaj ta razcepljenost med vami? In kako vi vidite temeljno razliko?

Zakaj pa se v Sloveniji prepirate? Zakaj pa nimate samo ene stranke? Imeli ste jo, pa mislim, da ni prav dobro delovalo. Zakaj obstaja razcepljenost? Ljudje pač smo takšni, kakršni smo. Ravno zaradi tega potrebujemo neki okvir, skozi katerega lahko pridemo do legitimnega zastopstva. Zadnja leta je, žal mi je, da moram to reči, politiko na avstrijskem Koroškem delal le še naš Narodni svet. Zveza slovenskih organizacij pa že dolgo nima političnih stališč. Kvečjemu je zavzemala stališča, ki so že obstajala, da pa bi imela politiko, predloge, pobude, zamisli, kako naprej, tega že dolgo ne dela več – to danes počne Narodni svet. Tako pač je. Zato se ne moremo dogovoriti za skupno zastopstvo. O tem se mora odločiti na neki drugi ravni, ne med nami.

Torej v Sloveniji. Ampak ali si Slovenija prizadeva za to?

Ne, žal ne, tega nihče noče, ker bi to pomenilo, da se bo narodna skupnost zorganizirala, s čimer bi seveda dobili tudi močnega partnerja, s katerim bi se Slovenija morala pogovarjati. Veliko preprosteje je, če ga nimaš, mar ne? In v tem je tudi vsa razlika, kako se Avstrija obnaša do Južne Tirolske in kakšen odnos ima tam do manjšine in kako se obnaša do slovenske narodne skupnosti.

Kakšno pa je vaše stališče do posebnih pravic Kočevarjev? Avstrija v zadnjem času, kot veste, pritiska na Slovenijo, da bi ta priznala Kočevarje kot narodno skupnost. Bi to Slovenija morala narediti?

Sem zadnja, ki bi temu nasprotovala. Če gre za narodno skupnost, jo je pač treba priznati. Mi v Narodnem svetu smo to vedno podpirali. Je pa sporno, če se pobuda prepusti posameznim skupinam v Mariboru in okoli Novega mesta in nekim desničarskim avstrijskim krogom. Včasih namreč pridejo tudi Svobodnjaki k meni in me prosijo za podporo – moje stališče je bilo vedno pozitivno. A sem vedno dodala, da se mora to pravilno urediti.

Na evropskih volitvah ste bili izvoljeni v evropski parlament. Verjetno ste pogledali, od kod ste dobili največ glasov. Je bila to Koroška ali Dunaj?

Na Koroškem sem imela prirastek glasov glede na parlamentarne volitve. Koroški Slovenci so mi dejansko dali precej glasov. V slovenskih občinah, v Selah, v Šmihelu, recimo, sem bila večinoma na drugem mestu, na prvem so bili navadno socialisti. Vsega skupaj sem prejela 230 tisoč glasov, od tega 12.500 prednostnih.

Je mogoče iz tega sklepati, kako močna je manjšina?

Težko, ker gre za glasove iz vse Avstrije. Manjšina ima kot volilno telo po mojem, žal, le še 3000 glasov. Računamo, da je koroških Slovencev danes le še približno 20 tisoč, okrog leta 1920 nas je bilo približno sto tisoč – in v vmesnem času ni bilo španske gripe, veste. Tukaj vidite, da je bil asimilacijski pritisk izredno velik. Navadno se reče, da smo bili Korošci asimilirani zaradi tega, ker smo bili večinoma kmečkega izvora. Ampak danes smo Slovenci na Koroškem intelektualna elita. V odstotkih slovenska gimnazija izobrazi največ akademikov med maturanti. Kot celotna skupina smo postali intelektualci, a nam niti to kaj dosti ne pomaga.

Na teh evropskih volitvah so precej pridobile desne stranke. Kako to, da tudi v Avstriji, ki je kriza ni tako močno udarila?

Zato, ker se, žal, v Avstriji ni nikoli obračunalo ali razčistilo z vlogo države med II. svetovno vojno. To je to. In to vedno znova pride na plano. V Avstriji je zelo veliko antisemitizma in ksenofobije. V avstrijski družbi kot takšni je tudi zelo veliko rasizma v vseh novodobnih preoblekah. Do muslimanov denimo ali temnopoltih. Zadnjič sem imela sestanek s predstavnikom judovskega kulturnega združenja. Rekel mi je, da je na Dunaju pred sinagogo policija, ki jih varuje. A policijo si morajo plačati sami. Dejal mi je, da dajo tretjino letnega proračuna za varovanje.

Dunaj naj bi bil sicer znan po liberalnosti. Znan je kot mesto, v katerem naj bi bila kakovost življenja najvišja na svetu.

Vse to drži. Kot mesto je Dunaj zelo dobro organiziran, a vendarle obstajajo podtalni problemi. Največja organizacija, največje podjetje na Dunaju je Socialdemokratska stranka, ki si lasti državo. In tudi ÖVP počne podobno. Gre za pojmovanje političnih strank, ki preprosto ni več sodobno.

Večina se seveda podredi. Z otroki se nehaš pogovarjati slovensko, ker je pritisk tako hud, da se moraš vsak dan postavljati na noge. Številne Slovence, ki so obupali, popolnoma razumem.

Je Avstrija prav tako razcepljena kot Slovenija? Znano je, da so celo avtoklubi tam rdeči in črni.

Po mojem sta si obe največji stranki, SPÖ in ÖVP, dejansko zelo podobni, glede na to, kako pojmujeta državo. Pojmujeta jo kot lastnino, svoje strankarske strukture sta prepletli z državnimi. Lastita si železnice, podjetje za upravljanje avtocest in tako naprej. Potem se je kot nova sila pojavila FPÖ – ki seveda ni normalna stranka, ki je destruktivna sila, s katero v vladi ne moreš nič početi. Tako je v Avstriji marsikaj postalo zelo zapleteno. Še vedno je tako rekoč nemogoče organizirati drugo večino poleg te, ki je neprestano na oblasti.

Veliko upanje za koroške Slovence je bil vstop Slovenije v EU. So se gospodarske razmere zaradi teh tesnejših povezav izboljšale?

Zaradi Evropske unije se je izboljšalo gospodarsko sodelovanje med obema Štajerskama, med avstrijsko Koroško in Gorenjsko in med avstrijsko in slovensko Koroško pa se ni zgodil nikakršen premik. Razlog je spet političen – to sem izvedela šele kasneje, ko sem delala v delegaciji evropske komisije v Ljubljani: deželna vlada na Koroškem je številne projekte blokirala. Gospodarsko sodelovanje pomeni vpliv. In tega niso hoteli.

Kaj torej manjšina v prihodnosti sploh še lahko naredi, da se okrepi?

Mi nič, Slovenija pa veliko. Slovensko stališče, češ dogovorite se med seboj, je na videz lepo. A če imate položaj, ki je tako zmeden, kot je na Koroškem, je to popolnoma nesmiselno. V bistvu gre za to, ali imaš neko vizijo, ki jo predstaviš in iščeš podpornike ter zaveznike, ali pa je nimaš. To, da bi Slovenija imela neko vizijo, še niti poskusili niste. Zame se sicer v tem primeru res ne bo nič spremenilo, drugi ljudje pa potrebujejo malo več okvirja. In prav to je naloga politike. Nevmešavanje ni pravi odgovor, ampak je izgovor. Zdaj smo dejansko na tem, da me niti tukaj, v Sloveniji, ne dojemajo več kot koroško Slovenko. Lepo ste se naučili govoriti slovensko, mi rečejo tukaj, v Sloveniji, ko povem, da sem iz Pliberka. Lahko jim odgovorim le, ja, vi tudi.