Prof. dr. Ranko Bugarski

Sovražni govor je najprej potekal od vrha oblasti navzdol, kasneje pa je prišlo do tega, da je vsakdo lahko napadal in blatil drugega. Sam sem to opisal kot demokratizacijo sovražnega govora.

Prof. Bugarski, ki je jugoslovanskim knjižnim bralcem pred skoraj pol stoletja predstavil teorijo Chomskega, se je najprej kot klasični kabinetni profesor na Filološki fakulteti v Beogradu posvetil študiju sufiksa na -ak, bil desetletja priznani član mednarodnih lingvističnih združenj, napisal desetine znanstvenih knjig, potem pa je v devetdesetih nastopil kot intelektualni aktivist in analiziral sovražni govor Miloševićevega režima, kateremu je ob fin de sièclu skozi lingvistično analizo napovedal skorajšnji konec in zadel, nato našel strast v proučevanju žargonov, letošnjo pomlad pa obiskal Ljubljano in v intervjuju za Mladino predstavil fenomen pretvorbe srbohrvaškega jezika v štiri jezike: hrvaščino, bosanščino, črnogorščino in srbščino.

Z razpadom Jugoslavije je izginil tudi srbohrvaški jezik. Ali je ta nekoč veliki jezik zdaj mrtev jezik, tako kot latinščina?

Nekateri tako mislijo, jaz pa ne. Kaj se je zgodilo? Nekoč obstoječe standardne jezikovne variante srbohrvaškega jezika so zdaj spremenile status in so v pravnoadministrativnem smislu dobile status posebnih jezikov novonastalih držav. Postavlja se vprašanje, ali ta sprememba res pomeni, da je nekdanji skupni jezik izginil zgolj zaradi tega, ker ga ni več v ustavah novih držav. To ne pomeni, da je kot lingvistični sistem izginil, ker se je preimenoval v štiri jezike. Zakaj to ne velja? Po več kot 20 letih po ukinitvi tega uradnega jezika vsi ti govorci med seboj komunicirajo brez težav. Če splošno izobraženi Sarajevčan, Beograjčan ali Zagrebčan danes govori s kom iz Podgorice, se bosta v običajni komunikaciji razumela brez težav. Seveda pa, če ne bo hotel komunicirati, bo lahko to dosegel, ampak samo v določeni meri, z izborom besednih oblik, za katere ve, da jih druga stran ne uporablja. A zakaj komunikacija nasploh še vedno poteka brez težav? Ker strukturalnojezikovne podobnosti besednjaka še vedno dosegajo 80, 90 do skoraj sto odstotkov, in to navzlic jezikovnim načrtovalcem po različnih državah, ki so se trudili izpostavljati jezikovne razlike.

Kako je to potekalo na Hrvaškem?

Na Hrvaškem se je ta trend močneje začel s hrvaško pomladjo že konec šestdesetih. Strategija je bila ločiti hrvaški od srbskega jezika, to pa tako, da bi v čim večjem številu vse elemente, ki so dišali po srbskem, izgnali iz hrvaškega jezika. Ker slovnice ni mogoče spreminjati od zunaj, preostane čiščenje besednjaka. Se pravi – znebiti se srbizmov.

»Hiljade«?

Tako je, s tem so na njihovo mesto morali postaviti nove. Zato so oživili regionalizme, lokalizme in arhaizme, poleg tega pa so si nekatere besede preprosto izmišljali. Jaz jih imenujem izmišljenke. Primer bi bil Brodnjakov razlikovalni srbsko-hrvaški slovar, ki si je prizadeval opozoriti hrvaško javnost, katerim besedam se je treba izogniti in s katerimi besedami jih je treba zamenjati. Ta eksperiment ni bil posebno uspešen. Mnoge tako imenovane srbske besede ne samo, da niso srbske, ampak so bile preprosto izmišljene. Tako recimo loči hrvaški »prozor« od srbskega »pendžer«, ki pa sploh ni standardna srbska beseda, temveč turcizem. Srbi sami prav tako uporabljajo »prozor«. Zato ta slovar ni bil posebej sprejet med govorci.

Človek je po naravi len, zakaj bi se šel na novo učit maternega jezika?

Da bi se utrdila državnost. V evropski kulturni tradiciji od konca 18. stoletja obstaja matrica, ki vztraja, da se identiteta nacionalnega duha ohranja prvenstveno skozi oblikovanje lastnega jezika. Ideologija te matrice, ki je idealizirana, izhaja iz Herderjevega prepričanja, da se ljudje naravno delijo na posebne jezikovne skupnosti, ki govorijo svoje jezike, ki jih spet naravno ne delijo z drugimi in za katere bi bilo naravno, da živijo v samostojni državi. Zato Hrvaška tudi potem, ko je že postala država, poskuša pokazati, da ima tudi svoj jezik, ki ni niti od daleč podoben srbskemu. Zato je jezik tako pomemben.

Kako pa se tega problema loteva Bosna?

Potem ko se je hrvaščina že ločila, se je Bosna spoprijemala z dvakrat težjim problemom: kako se hkrati razlikovati tako od srbskega kot hrvaškega jezika? Izbrali so pot, ki se jim je zdela edino možna, to je naslonitev na orientalsko tradicijo Bosne, kot so jezikovni orientalizmi, arabizmi in turcizmi. Poleg teh so uvedli tudi fonološke razlike z vpeljavo glasu »h« po zgledu arabščine, a tudi tja, kamor ne spada. V Sarajevu, kjer sem odrastel, so pijačo, ki jo zdajle pijeva, vedno imenovali »kafa« oziroma »kava«, kot so ji rekli lokalni Hrvati, muslimani pa so se odločali za eno ali drugo. Z razglasitvijo bosanskega jezika pa so uvedli bosansko besedo »kahva«. Izraz, ki so ga nekoč uporabljale samo starejše generacije in je deloval predvsem kot generacijski označevalnik. Ta proces ustvarjanja novega jezika proizvaja jezikovno negotovost v ljudeh, ki ne vedo več, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj je pravilno in kaj ne. Zato se preprosti ljudje v veliki meri izogibajo uporabi teh izrazov, ker se ves čas bojijo, da bodo zgrešili. Ne vedo, ali je prav »junij« ali »lipanj«, pa zdaj rečejo »šesti mesec«.

Kakšne so bile šele črnogorske zadrege?

Njihova naloga je bila zelo težka. Hrvaški lingvist Dubravko Škiljan je trdil, da ni mogoče najti lingvističnih argumentov, da sta hrvaški in srbski jezik dva jezika, in bil zato nepriljubljen.

Kaj pa razlika med »moram ići« in »moram, da odem«?

To najdete poenostavljeno v nekaterih učbenikih. V Srbiji bo resda pogostejše »moram, da odem«, toda mnogi bodo omahovali, kateri izraz naj uporabijo. Če neki izraz prevladuje, to ne pomeni, da je absoluten, govorci poznajo in razumejo tudi drugo varianto. Če je torej že hrvaščino in srbščino težko razlikovati, kako bo šele srbščino in črnogorščino. Črnogorci so zato iznašli pot folklorizacije, kot je oživljanje črnogorskih govornih posebnosti. Tako ne bodo rekli »meni kafu donesite«, ampak »mene kafu …«. To je dejanska tradicija, tisto, kar para ušesa, pa je uvedba dveh glasov: ś in ź, ki ju srbski jezik ne pozna. To sta glasova, ki ju slišimo v govorih Črne gore in tudi v Hercegovini predvsem pri toponimih. Toda zdaj so umetno ustvarili besedo »śekira«, ki je bila vedno le »sekira«. To bi bilo smiselno samo v primeru, ko bi imeli »śekira« in »sekira« različen pomen. Črnogorci so s tem hoteli dokazati, da imajo dva fonema več kot v srbščini, no, na začetku so poskušali uvesti še tretjo razliko – glas dz, kar pa so potem opustili. Gre za peklensko nalogo iskanja razlik.

Koliko jezikov danes govori Slovenec, ki se je naučil srbohrvaško: štiri ali nobenega?

Po mojem mnenju govori štiri jezike. Toda to je stvar poimenovanja. Nekateri govorci, jaz na primer, ga še vedno doživljamo intimno kot enotni, kot materni jezik.

Če so morale tri nove države ustvariti nov jezik, kaj je potem storila Srbija?

To je logično vprašanje. V tujini imate shematsko sliko balkanskih poslov, ko so si štirje sprti narodi na koncu razdelili tudi skupni jezik, od katerega vsak odtrga čim večji kos. Vendar pa je ta moja malo karikirana slika napačna. Za srbski jezik to ne velja. Ali je tudi ta šel po isti poti? Ne, v Srbiji ni bilo organiziranih in od države podpiranih prizadevanj, da bi poskusili izločiti srbski jezik iz srbohrvaškega. Zakaj? Moja sociopsihološka razlaga je, da je med Srbi razširjen občutek – tudi med intelektualci in politiki –, da je srbohrvaščina sama po sebi srbščina z nekaj dodanimi hrvaškimi besedami. Kar izhaja iz pogleda, da je bila Srbija Piemont Jugoslavije, okoli katere so se zbrali še drugi narodi. Parapsihološka reakcija je razumevanje Srbov, da zdaj oni čuvajo staro ognjišče, se pravi srbohrvaščino kot izvorni srbski jezik.

Od tod bi izpeljali, da je srbski jezik letargičen, da se njegov dinamizem izraža bolj skozi kovanje žargonov.

Ha-ha, ne bi rekel, da je srbski jezik letargičen in da so ostali trije posebej dinamični, ker iščejo in si izmišljajo nove besede. Letargičnosti in vitalnosti ni mogoče tako meriti. Mislim, da je srbski jezik vitalen.

To vas sprašujem zato, ker ste knjigo o žargonu srbščine napisali leta 2003, iz česar sklepam, da se je torej uporaba žargona v Srbiji silovito razširila prav po razpadu Jugoslavije.

Prej nisem pisal o tem, ker me nekoč žargon ni toliko zanimal, lahko pa je tudi res, da se je prav v zadnjem desetletju tako razmahnil. Z njim sem se začel intenzivno ukvarjati od konca osemdesetih, kar mi je bila emotivna in psihološka protiutež proučevanju govora vojne in sovraštva, ki se je tedaj razširil po Srbiji.

Preidiva na vašo osebno lingvistično biografijo. Rojeni ste v Sarajevu, tam ste se šolali, kako ste leta 1941 doživeli ustaški novorek?

To vam težko odgovorim, Rojen sem leta 1933, s te distance se težko spomnim teh podrobnosti. Govor Pavelićeve Hrvaške so prenesli v Sarajevo, spominjam se, da sem v razredu pozdravljal z »Za dom spremni«, kolikor sem kasneje proučeval ta čas, bi rekel, da ustaški novorek ni prodrl iz administrativnega v splošni jezik.

Bolj usodna pa sta bila pohod in prisila partijskega žargona po letu 1945.

To dobro pokaže večpomenskost pojma žargona. Meni vedno manjka nevtralni termin za žargon. V francoščini in angleščini ta termin meri na profesionalni žargon denimo zdravnikov, mehanikov, pravnikov itd.

To je bil žargon centralnega komiteja.

Ja, toda obstaja tudi mladostniški žargon, ki je nasproten partijskemu. Jaz se ukvarjam s tem žargonom, ki ni profesionalen, ki je povsem nasproten partijskemu. Je izviren, spontan, neprisiljen, slikovit, metaforičen, ne pa birokratski, ponavljajoč, dolgočasen, stereotipen. Mene je privlekel žargon mladostnikov in subkulturni, ki ga govorijo potepuhi, lopovi, džankiji.

Komunistična oblast je vsilila svoj jezik, ki je bil večini prebivalstva tuj, in jo je zaradi nedoumljivosti pasiviziral.

A na to merite.

Ja, do kdaj je vladal v Srbiji?

Grobo rečeno do nastopa Miloševića, ki je jezik osvežil in nakazoval, da je prišla nova era. Ko je prišel na oblast, se je zares trudil, da bi začel govoriti v jeziku, ki ga bo ljudstvo lažje razumelo. Primer je njegov govor na Gazimestanu, kjer je zanj idealno potekala slovesnost ob 600. obletnici kosovske bitke in se je tam zbral milijon ljudi, on pa je spregovoril znamenite besede Srbom – »Nihče vas ne sme tepsti!«, s katerimi je bil postavljen kot ljudski voditelj. To mu je omogočilo pridobiti priljubljenost, vendar je svežino v govoru kmalu opustil in jo zamenjal z govorom sovraštva. Najprej so bile njegove tarče druge republike in drugi narodi, potem pa so tarče postale politične stranke, kritični intelektualci in meščanska javnost.

Najprej je režim svoje nasprotnike opisoval, da so izdajalci, potem sovražniki, nato so postajali dehumanizirani, skorajda živali, na koncu, kot da niso več živa bitja.

V svojih člankih ste pisali o fenomenu, ko je sovražni govor v Srbiji doživel stampedno spiralo, saj so ga ob Miloševiću začeli uporabljati tudi njegovi politični nasprotniki.

Sovražni govor je najprej potekal od vrha oblasti navzdol, kasneje pa je prišlo do tega, da je vsakdo lahko napadal in blatil drugega. Sam sem to opisal kot demokratizacijo sovražnega govora, he-he-he.

Med vojno ste analizirali časopisna poročila, ki so ob srbskih napadih v Posavju poročala: »Branilci Mirkovca so osvobodili Vukovar«, »Vukovar ni osvojen, ampak ubranjen«, kar ste poimenovali posilstvo nad jezikom.

To je bil propagandni diskurz, ki je bil zastavljen na ideji, da se Srbi samo branijo, to seveda ni veljalo samo za Srbijo, ampak zdaj se pogovarjava o Vukovarju. Pri tem je bil tipičen prehod na z zgodovinsko simboliko napolnjeno terminologijo – stoletna ognjišča, kar se v Srbiji sliši svečano, patetično, malodane cerkveno. Pri čemer naj bi ta stoletna ognjišča branili goloroki. Stvarnost je potem pokazala, da ne le, da niso bili goloroki, ampak da so tudi osvajali druga ognjišča. Uradni govor pa je predstavljal osvobajanje s tem, da smo vdrli na te teritorije in od tam pregnali lokalno prebivalstvo, da bi potem zasedli svoja ognjišča. To je posilstvo nad jezikom, ki je preobrnilo besedne pojme na glavo, ko je napad predstavljalo kot obrambo.

Še višja stopnja se je dogodila med napadi Nata, ko so bombardirali srbske vojaške položaje, general Pavković pa je popolni poraz opisal kot »epski juriš herojev obrambe, ki je navdušil svet«. To, kar je jezik sporočal, je bilo sprto s pametjo …

Zato temu pravim posilstvo, saj se upira najbolj elementarni logiki.

Ampak kako so ga lahko ljudje sprejemali?

To deluje na velikem delu srbskega prebivalstva, ki je slabo izobražen in ki sprejme in verjame vse, kar mu mediji sporočajo.

Toda ali ni jezikovna kompetenca nekaj, kar posamezniku omogoča, da spregleda takšne v oči bijoče manipulacije?

Ljudstvu so sprali možgane s politično propagando. Narod, ki gre za vodjo, je trop ovac, ki sledi ovnu. Kar oven reče, to je resnica. Del kulturne tradicije pri Srbih je iskanje vodje in ne demokracije, na žalost.

Nekje ste zapisali, da je Miloševićev režim padel v trenutku, ko je prignal jezik sovraštva do vrha, ko od tam ni mogel več naprej.

To so pripisali meni, čeprav tega nisem rekel eksplicitno. Sem pa pomladi leta 2000 v Ninu objavil članek, v katerem sem na kratko predstavil nekaj stopnjevanj uporabe ostrih izrazov, s katerimi je režim opisoval svoje nasprotnike. Najprej so bili izdajalci, potem sovražniki, nato so postajali dehumanizirani, skorajda živali, na koncu, kot da niso več živa bitja. Na koncu sem se vprašal, kaj bi temu lahko sledilo. Ugotovil sem, da je režim prignal jezik do skrajne meje degradiranja svojih oponentov, da skozi jezik ne more več stopnjevati svoje agresivnosti. Tega takrat nisem smel izreči tako dobesedno, ampak sem med vrsticami dal zaslutiti, da režim, ki je jezik pripeljal do njegovega roba, ne bo več dolgo trajal.

S stališča lingvista: ali je pogoj za kritično mišljenje, da človek govori več kot en jezik?

Na splošno bi rekel, da je, čeprav ne bi trdil, da človek ni zmožen kritičnega razmišljanja, tudi če govori samo materni jezik.

Kot na primer stari Grki …

Oni so res razmišljali, samo ne vem, ali je bilo to kritično razmišljanje. Nedvomno pa znanje več kot enega jezika koristi pri razmišljanju o čemerkoli.

Vi ste od malih nog prakticirali dvojezičnost. Kako je bilo to videti?

Moj oče je na gimnaziji predaval več jezikov, bil je tako zagnan, da je tudi mamo naučil tujih jezikov in potem v našo družino vpeljal kot uradni jezik angleščino. Za mizo smo govorili angleško, s sestro sva se prepirala v angleškem jeziku.

Je bila srbščina izgnana?

Ne, ne, kadar očeta ni bilo doma, sva se s sestro z mamo pogovarjala srbsko. V Sarajevu smo bili poznani kot posebna družina. Ko smo se sprehajali po mestu, so si ljudje za nami šepetali: »Poglej te ljudi, ti doma govorijo angleško!«

V Srbiji, deželi nadrealizma, praktične posledice nove realnosti štirih jezikov namesto enotne srbohrvaščine bržkone prinašajo bizarne situacije?

Uradni status štirih jezikov v državi, kjer ima vsakdo pravico do uporabe maternega jezika, ponuja različne teoretične možnosti. Naj ponazorim s primerom. Pred dobrim mesecem je šofer iz Prijepolja napravil prekršek in se znašel pred sodiščem, kjer pa se je skliceval, da ne razume obtožnice, ker da ne razume srbskega jezika. Kot srbskemu državljanu bosanske narodnosti mu ustava zagotavlja pravico do uporabe maternega jezika, zato je zahteval prevajalca. Nastal je pravni spor, ker niso mogli najti prevajalca iz srbskega v bosanski jezik, kar je seveda popolni absurd, ker za razumevanje ne potrebuješ prevajalca. Toda potem se je izkazalo, da vendarle obstaja prevajalec, človek z diplomo tolmača za bosanski jezik, ki živi v Novem Sadu, in da bi ga bilo treba angažirati. Ob tej zadevi pa se je razkrilo, da to sploh ni edini primer, ampak da na sodiščih v južni Srbiji, kjer žive Bošnjaki kot manjšina, leži cela vrsta pravd, ki jih sploh ne rešujejo, ker obtoženi vztrajajo pri obrambi v svojem jeziku. Toda ta šofer si te jezikovne zvijače ni sam izmislil, pred njim je to uporabil veliko bolj znani Srb Vojislav Šešelj. Ko mu je na sodišču v Haagu tolmačil hrvaški prevajalec, ga je Šešelj prepoznal po naglasu in se delal, da ga ne razume, ter zahteval, da mu besedilo obtožnice prevede srbski prevajalec v srbščino, pisano v cirilici, a ne na računalniku, temveč na papirju. Absurdno.