Boštjan Gorenc - Pižama

Ta knjižna serija in nadaljevanka, posneta po njej, sta tako priljubljeni postali ravno zato, ker pomenita popoln odmik od klasičnih, klišejskih izdelkov fantazijskega žanra.

Boštjan Gorenc - Pižama je multitalent, ki ustvarja z besedami. Najprej je bil improgledališčnik in raper, zadnje desetletje pa na odru praviloma stoji kot eden naših najvidnejših stand up komikov in na tem področju letos obeležuje desetletnico, ki jo je proslavil s celovečerno predstavo 50 odtenkov njive. V njej secira naše navade in globoko zakoreninjena prepričanja, ki so pogosto precej bolj absurdni, kot smo si pripravljeni priznati.

Je tudi priznani prevajalec, ki se je usmeril zlasti v fantazijsko in otroško literaturo. Med drugim je v slovenščino pretopil priljubljene zgodbe za najmlajše o Gospodu Gnilcu in Kapitanu Gatniku, najbolj pa ga poznamo po prevodu še vedno nastajajoče knjižne sage Pesem ledu in ognja, velike svetovne uspešnice ameriškega pisatelja Georgea R. R. Martina o boju za prevlado v Sedmerih kraljestvih Zahodnjega. Doslej je prevedel štiri od petih že napisanih nadaljevanj, od katerih vsako obsega okoli tisoč strani, le drugo knjigo je zaradi prezasedenosti prepustil Branku Gradišniku. Zdaj čaka na šesto nadaljevanje, pa sedmo, morda celo osmo …

Pri nas torej ob omembi Martinovega imena ne moremo več mimo njegovega. Brez njegovega prevoda, predelanega v podnapise, pa si ne znamo več predstavljati niti gledanja nadaljevanke Igra prestolov, ki je nastala po Martinovi knjižni predlogi in že četrto sezono tolče rekorde ob predvajanju na HBO, še bolj pa na spletnih straneh s torrenti.

Čeprav vsebino dobro pozna, ekranizacijo napete zgodbe vneto sproti spremlja tudi sam.

Seveda bova začela z ekskluzivnim razkritjem, kako se bo končala Martinova knjižna saga Pesem ledu in ognja. In z razkritjem, kako se bo končala televizijska nadaljevanka Igra prestolov, ki nastaja po knjižni predlogi in je še bolj priljubljena.

(Smeh) Tega seveda ne vem!

No, kot eden naših največjih poznavalcev pisatelja Georgea R. R. Martina gotovo veste več od nas, navadnih smrtnikov. Kako bi se po vašem lahko izteklo? Mislite, da bodo vsi junaki umrli, svetu pa zavladali živi mrtveci? Eno od gesel knjižne in televizijske serije je namreč Valar morghulis, kar pomeni Vsi ljudje morajo umreti.

Hm, kdove, kako se bo končalo. Ker dobro vem, kaj se je zgodilo v prvih petih doslej že izdanih knjigah, imam morda res več podlage za postavljanje hipotez, a kaj vse se bo zgodilo v šesti knjigi, verjetno še niti sam Martin ne ve natančno. To nadaljevanje šele piše. Ne glede na to, koliko nadaljevanj bo še sledilo, pa že ves čas poudarja, da bo konec sladko-trpek. Zato bi si drznil sklepati, da bo nekaj junakov na koncu kljub vsemu preživelo. A bomo videli. Pri Martinu nikoli ne veš, poln je preobratov.

Prav številni preobrati so bili poleg dobro zasnovanih likov in odnosov med njimi tisti, ki so vas, tako kot številne druge oboževalce po vsem svetu, tako zelo pritegnili. A ko ste se pred leti prvič lotili branja, in to na pobudo Mladinske knjige, ki vas je želela angažirati kot prevajalca prve knjige, sprva nad podvigom, ki je bil pred vami, niste bili prav nič navdušeni. Zakaj?

Ker sem pričakoval nekaj čisto drugega. Klasično fantazijsko zgodbo, kjer bodo vsi liki samo črni ali samo beli. Takšnih zgodb pa sem imel že vrh glave. Bral sem recimo Terryja Goodkinda in še zdaj ne vem, ali sem prebral tri knjige iz niza ali sem obupal že po drugi. Priznam, da tudi Tolkienovega Gospodarja prstanov nikoli nisem mogel prebrati do konca. Vem, da bo to zvenelo bogokletno in me bodo gilgaladovci, oblečeni v orke, preganjali zaradi tega in me pokončali s krepelom, ampak Tolkien je bil genialen pri vzpostavljanju novih jezikov in mitologije in po tej plati je za fantazijsko literaturo naredil ogromno, po pišoči plati pa se mi ne zdi preveč izstopajoč. Če bi ga bral kot mulc, bi morda menil drugače. Ker sem ga bral v študentskih letih, ko sem imel za seboj že dvajset knjig Terryja Pratchetta, pa me ni prepričal.

No, in potem sem se lotil Martina. In sem ga bral in bral … in prišel recimo do prizora s krvoskrunstvom. Pa do tega, kako je otrok, ki je bil priča skrivnosti, potisnjen z okna visokega stolpa in zgrmi v globino. To me je že presenetilo. Ko pa je proti koncu prve knjige njenemu ključnemu junaku Nedu Starku odletela glava, sem lahko samo nemo zazijal. Katerikoli drug pisatelj bi iz tega lika naredil ne le deset, temveč sto knjižnih nadaljevanj, Martin pa ga je kar obglavil! Pa ne le njega. Še mnogo drugih, na prvi pogled za zgodbo ključnih likov, se je medtem že poslovilo. Ob tistem preobratu sem si rekel, to je to. Seveda bom prevedel knjigo!

Mi smo Predjamskega gradu navajeni in ne da se nam več laziti po tistih štengah. Martin pa je zagledal ta grad – in ponoči je osvetljen tako, kot da lebdi v zraku – in bil je čisto paf.

Ampak kako to, da sta knjižna serija in nadaljevanka o Sedmerih kraljestvih Zahodnjega postala takšen hit, ko pa sta vendarle fantazijski? Ni jih malo, ki jim je ta oznaka sinonim za nekaj otročjega.

Tako priljubljeni sta postali ravno zato, ker pomenita popoln odmik od klasičnih, klišejskih izdelkov žanra. V devetdesetih se je nenadoma pojavilo nekaj piscev, ki jim je bilo dovolj, da fantazijski svetovi nastajajo samo po Tolkienovem kopitu in premorejo le totalno polarizirane like. Martin je hotel torej delati drugače. Sprva niti ni želel napisati zgodbe s fantazijskimi elementi, temveč alternativno zgodovino. Šele kasneje je izoblikoval svoj fantazijski svet, v katerem pa je pustil le nekaj likov pogojno svetlih ali temnih, vsi ostali pa predstavljajo tisto sivino, ki je nekje vmes. In tako je tudi v realnem življenju. Tudi največji zlobec je lahko ljubeč družinski oče.

Martin je torej fantazijo približal realnosti, fantazijske like pa resničnim osebam.

Točno tako. Njegova zgodba je kljub občasnim fantazijskim elementom veliko bolj zasidrana v resničnosti kot marsikatero delo, ki se dogaja v resničnosti. Če za primer vzamem le nadaljevanko, to nikakor ni serija po vzoru fantazijskih nadaljevank Xena ali Herkul, ki so ju predvajali pred desetletjem. Serije s takšnimi vsemogočnimi liki danes sploh niso več prepričljive. Kdo pa si še želi princev na belih konjih? Danes hočemo kompleksne like, like z napakami, ki jih v resničnem življenju morda niti ne bi hoteli imeti za sosede. Like, kot jih poznamo iz Sopranovih ali pa novejših serij Kriva pota (Breaking Bad), Oglaševalci (Mad Men), Hiša iz kart (House of Cards) ali Pravi detektiv (True Detectiv). In Igro prestolov lahko zlahka postavimo ob bok tem odličnim nadaljevankam. Sicer pa je pri Martinu, tako kot denimo v Hiši iz kart, ki se dogaja v Washingtonu, rdeča nit nenehen boj za oblast. Noben položaj v politiki ni večen, nihče nikomur ne zaupa, vse polno je spletk in mahinacij. In tako je tudi v realnosti. Ko že misliš, da si videl vse, pride neki Ivan Vogrin z napovedjo, da bo našel mandatarja. Moram priznati, da se mi je takrat za hip zazdelo, da bi bil Vogrin lahko slovenska preslikava Martinovega lika Littlefingerja, ki, ne da bi kdorkoli to pričakoval, vleče niti v ozadju in poskrbi za totalni kaos.

Ampak Vogrin ni Littlefinger, kajne?

Mislim, da bi mu spodrsnilo na prvem klinu lestve kaosa.

Kdo bi bil potem lahko slovenski Tyrion Lannister, eden glavnih junakov, ki je sicer pogosto zaničevan zaradi svoje genetske posebnosti, pritlikavosti, a je tudi eden daleč najbolj lucidnih likov?

Kaj sploh sprašujete? Milan Murgelski, seveda! Ali moram reči Murgeljski? (Smeh) V oblačilih Daenerys Targaryen pa bi si v sedanji fazi razvoja televizijskega lika predstavljal Alenko Bratušek, namreč zaradi tega, kar se ji je dogajalo v zadnjem letu, ker je nenadoma postala predsednica vlade in se učila vladati in spoznavati pasti političnega delovanja. Je pa res, da Daenerys ne nosi živalskih vzorcev. Kralja Joffreyja pa ne vidim v podobi ene osebe. Mogoče ti študentski funkcionarji, ki mladi dobijo v roke ves tisti denar in moč.

Ko je Martin obiskal Slovenijo, ste bili njegov gostitelj, in čeprav je bil precej zaposlen s podpisovanjem knjig hordam oboževalcev, ste ga peljali tudi naokrog in menda ga je zelo pritegnil Predjamski grad. Dovolj, da bi ga vključil v katero od nadaljevanj sage o Sedmerih kraljestvih?

Martin je takrat ravno postajal globalna zvezda, začela se je že nadaljevanka in v ljubljanski knjigarni Konzorcij so slutili, da bi lahko na podpisovanje knjig prišlo tisoč ljudi. Sam pa sem bil prepričan, da jih ne bo. Saj veste, kako je z literarnimi večeri v Sloveniji. Pride šest ljudi in Vladimir Gajšek. (Smeh) No, na koncu jih je prišlo dva tisoč, tudi nekaj avtobusov iz Hrvaške. Martin je knjige podpisoval pozno v noč, skupno kar osem ur, in na koncu smo komaj še našli odprto picerijo, da je lahko vsaj nekaj pojedel. Takrat je zadnjič pisal posvetila v knjige.

Mogoče pa res prevajam predvsem knjige za tiste otroke, ki ne berejo prav radi. Sploh serija knjig o Kapitanu Gatniku je napisana posebej zanje, ker ima avtor tudi sam diagnosticiran ADHD.

Tako smo ga utrudili, da tega odtlej ne počne več?

Tako nekako. Sicer pa je zelo vedoželjen, veliko je spraševal o naši zgodovini, sploh o gradovih. Peljali smo ga na grad Kamen, šli smo en krog okrog Blejskega jezera, kjer si je od daleč ogledal tamkajšnji grad in nato pojedel kremšnito. Želel je še eno, pa mu jo je njegov asistent, tudi sam dober pisatelj, že s pogledom prepovedal, češ, George, še kakšno knjigo bomo potrebovali od tebe. Najbolj pa ga je res navdušil Predjamski grad, ki smo ga obiskali že v temi. Mi smo tega gradu navajeni in ne da se nam več laziti po tistih štengah, tudi zgodbo o tem, kako so Erazma premagali, medtem ko je bil na stranišču, smo že stokrat slišali ... On pa je zagledal ta grad – in ponoči je osvetljen tako, kot da lebdi v zraku – in bil je čisto paf. Rekel je, da bi sistem Predjamskega gradu morda res lahko uporabil v eni od prihodnjih knjig. Nekaterim je pozneje namignil, da bi ga lahko porabil za grad Castamere.

Ko ste prevajali Martinovo serijo, ste veliko truda vložili v to, da ste prirejali imena. In tudi sicer fantazijsko literaturo vedno prevajate na tak način, tako sta navsezadnje slovenski imeni dobila tudi »vaša« znamenita otroška junaka, Kapitan Gatnik in Gospod Gnilc. Menda je Martin vaše prevode zelo pohvalil.

Martin se je res odzval, a ne toliko na prevode imen in krajev, za katere se mi zdi prav, da se, če so zelo povedni, v prevodu priredijo. Bolj se je odzval na prevode pesmi in posameznih izrazov. Prve so mi bile v velik užitek in Castamersko deževje je mogoče kljub prevodu še vedno odpeti zlog po zlogu. To je tista, ki so jo za nadaljevanko posneli The National. Je pa to težko. Pri prevajanju napitnic sem kar korenito posegel vanje, a se držal besednjaka, ki bi ga pričakovali od mož, ki imajo v rokah pivo in tolčejo po klopeh. Ponekod pa je imel smolo s prevajalci. Francoz je krvovolke, fantazijske in volkom podobne živali, recimo prevedel v volkodlake. Še hujši je bil Italijan, ki je tudi sam pisec fantazijskih romanov in se mu je zdel Martin premalo fantazijski, zato ga je kar malo popravil. Prizor, kjer najdejo mlade krvovolke, je spremenil tako, da njihove mame ni pokončal jelen, temveč samorog, in s tem uničil simbolizem spopada plemiških družin s krvovolkom in jelenom v grbih.

Še veliko hujšo izkušnjo pa ima Terry Pratchett, še en avtor fantazijske literature. V Nemčiji so v knjige včasih dajali oglasni prostor in kar naenkrat se je njegova zgodba prekinila, liki pa so se začeli pogovarjati, kako se bodo utaborili in si skuhali juho znane blagovne znamke. In potem se je zgodba nadaljevala. Ko je izvedel za to, je nemudoma zamenjal založnika.

Ravno Pratchett je poleg Martina, ki ste ga odkrili v zadnjih letih, eden vaših najljubših avtorjev, za prevod njegovih in Gaimanovih Dobrih znamenj ste si prislužili tudi ugledno nagrado, uvrstitev med izjemne ustvarjalce mladinske literature na mednarodni častni listi IBBY. Danes torej veljate za cenjenega prevajalca fantazijske literature, kako pa se je začela vaša obsesija s tovrstnim čtivom?

Res sem vesel, da sem lahko prevedel vsaj eno Pratchettovo delo. Imel sem srečo, ker je prevajalka, ki je bila sprva predvidena za to delo, odpovedala sodelovanje in potem so se spomnili name, kasneje pa sem ravno za ta prevod dobil še nagrado. Z veseljem bi prevedel še kaj njegovega. Kako pa se je vse skupaj začelo? Hm, veliko sem bral, res veliko. Že od nekdaj. Kot mulca me je zelo zaznamovala knjižica Zmaji so … slovenskega avtorja Toma Kočarja. Fantazijskega v njej ni bilo skoraj nič, sem se pa ob branju te knjige prvič srečal s postmodernističnimi prijemi. Takrat sem spoznal, da ni nujno, da ima knjiga fabulo, ki gre iz točke A v točko B, ampak je ta lahko veliko bolj kreativna. Liki se lahko recimo zavedajo, da so le liki v knjigi, in to tudi povedo. Potem sem začel postopoma odkrivati druge avtorje, ki jih nismo srečali v šolskih klopeh, recimo Bulgakova, še več sem jih odkril med študijem angleščine. Pratchett me je popolnoma očaral, ker ti razgrne totalno ogledalo tega sveta. Poln je humanističnih naukov, večplasten je, poleg tega sega po zelo geekovskem humorju in moraš biti že zelo razgledan, da ga razumeš, vse to pa v zgodbe vpleta tako zelo brezšivno, organsko. Vsi tega ne znajo. Rad imam knjige, ki so humorne, zabavne.

Popolno odkritje pa je bil zame tudi Robert Rankin, ki ima tako bogat slog, da se, ko ga bereš, kar cedi. Glede tega ga res občudujem, podobno kot pri nas Blaža Ogorevca. Hkrati uporablja veliko samoreferenc, nenehno prebija klasično fabulo … sredi romana se liki denimo začno pogovarjati, ali je zgodba že dovolj daleč, da bi vpeljali ponavljajoče se šale! Vse skupaj malo spominja na to, kar so počeli Irci. Kaj drugega pa je delal James Joyce, kot se zabaval. Rekel si je, pa napišimo nekaj, s čimer si bodo literarni teoretiki še celo večnost razbijali glave. Ampak ob tem je užival.

Uveljavili ste se tudi kot prevajalec literature za otroke. Morate biti pri prevodih zanje še toliko bolj pazljivi?

Knjige, ki so namenjene bralcem začetnikom, šest- do desetletnikom, morajo upoštevati, da ti nimajo kulturnega znanja, ki ga premoremo starejši. Kot prevajalec moraš zato predvsem znati presoditi, ali je sporočilna vrednost besedila takšna, da funkcionira v vsakem okolju ali ne. Če funkcionira, se sam rad odločim za priredbe, da bi tudi najmlajšim omogočil razumevanje besednih iger. Če v originalu nekdo muči hrčke in jim ob tem predvaja komad I Got You Babe od Cher in Sonyja, bo pri nas otrok zadevo lažje razumel, če bo šlo za komad Cela ulica nori od Kingstonov, čeprav priznam, da je tudi to vzporednico medtem že malo povozil čas. Ampak fino mi je iskati takšne rešitve, se igrati z jezikom. Podobno je z imeni, če so smešna, je prav, da jih razumejo tudi naši otroci. Žal mi je le, da sem v seriji knjig o Kapitanu Gatniku za ime šole, v izvirniku poimenovane po enem od originalnih igralcev iz Treh burkačev (Three Stooges), ime priredil tako, da sem vpeljal našega parodika Ivana Roba. Še boljše bi bilo, če bi izbral Pavla Knobla, ki je gojil totalno straniščni humor. A žal sem ga odkril prepozno.

Nikdar ne pozabite poudariti, da je Pavel Knobl avtor naše prve pesniške zbirke. Ampak učili smo se, da je bil prvi Valentin Vodnik.

Knobl je bil prvi, a ni bil dovolj narodnobuditeljski. Pa saj njegove pesmi, literarno gledano, res niso kak biser. Je znal pa tudi Prešeren, ki velja za našega najpomembnejšega pesnika, razdreti kakšno zelo mastno pesem.

V najzgodnejših letih ste živeli precej na samem, sredi Iskrine tovarne v Kranju, zunaj se ni bilo mogoče igrati, drugih otrok pa ni bilo … in tako vam je babica brala knjige. Že zelo zgodaj ste jih začeli brati tudi sami in se poglabljati v nenavadne besede, kot sta etuda ali balvan. Ste kdaj pomislili, da s prevodi za najmlajše nanje pravzaprav prenašate to svojo izkušnjo, zaradi katere že praktično vse življenje gojite ljubezen do pisane besede?

Včasih me nagovori kdo od staršev in pove, da njegov otrok ne mara brati, ampak Kapitana Gatnika in Gospoda Gnilca pa dobesedno požira. To je velik kompliment za original, a hkrati tudi zame, ker mi je duha izvirnika očitno uspelo ohraniti tudi v našem jeziku. Kaj pa vem, mogoče pa res prevajam predvsem knjige za tiste otroke, ki ne berejo prav radi. Sploh serija knjig o Kapitanu Gatniku je napisana posebej zanje, ker ima avtor tudi sam diagnosticirano hiperaktivnost z motnjo pozornosti (ADHD) in je načrtno delal knjižice z veliko ilustracijami, velikimi črkami, smešno vsebino, stripi, ki jih rišeta desetletnika in so polni namernih slovničnih napak ... S tem je želel malim bralcem sporočiti, kako pomembno je razvijanje kreativnosti. In s tem se zelo strinjam tudi sam. Ko smo v šoli v situaciji, kjer potrebujemo knjižno slovenščino, moramo seveda slediti pravilom. Ko pišemo ali govorimo zunaj teh situacij, pa ni treba, da je vse slovnično pravilno in so vse črte popolnoma ravne. A danes k sreči vendarle ni več tako kot včasih, ko se učitelji sploh niso poglabljali v izdelek, ampak so marsikaterega učenca, pa če je bil vsebinsko še tako kreativen, zgolj zaradi formalističnih napak zavrnili z najnižjo oceno.

Sploh zabavno se mi zdi, da šale, ki so jih objavljali pred sto leti, niso nič boljše od teh, ki jih danes na zadnji strani objavljajo Slovenske novice. No, vseeno je razlika – zdaj imamo barvni tisk.

Tudi sicer veliko delate z mladimi, sodelujete pri Veseli šoli, skupaj z ilustratorjem Matejem de Ceccom pa že peto sezono soustvarjata strip Pilko in Čopka za mladinsko revijo PIL.

Mladi so odlično občinstvo, ker takoj povedo, ali jim je kaj všeč ali ne. Pri njih ni nobenega blefa. Vse kaže, da nama je z Matejem uspelo pri tem stripu iznajti recept, ki jim je blizu. Že nekaj časa pa se spravljam tudi k pisanju zgodbic za Cicibana, a mi za zdaj še ni uspelo zagnati tipkovnice. Urednice so mi že pred desetimi leti težile, naj imam otroka, da bom začel pisati tudi zanje. Zdaj, ko ga imam, pa ni časa. (Smeh) Drugače pa še pogosteje kot za otroke pišem za odrasle. Ne za odrasle v smislu, da bi moral pisanje opremiti z Bravničarjevimi fotografijami, temveč predvsem zgodbe, v katerih parodiram naše literate.

Od slovenskih literatov pravzaprav črpate pri vseh vaših vzporednih karierah – najprej kot improgledališčnik, nato kot raper, zdaj že desetletje tudi kot stand up komik. Ob zadnjem dnevu kulture je na spletu odmevala tudi vaša jezikovno-likovna priredba Prešernove zgodbe o Povodnem možu za Facebook občinstvo, kjer si Urška za začetek naredi selfija, Prešernu, ki ji venomer komentira statuse, zabrusi: »Nehaj me stalkat, nerd,« nato pa naznani, da je v zvezi z Mladeničem Prelepim, ki je v resnici seveda Povodni mož.

Rad se igram s kulturnimi nanosnicami, stvari postavljam v nov spekter, pokažem nekaj, kar je že znano, skozi neko svežo perspektivo. Morda je to malce lahkotnejši pristop od ustvarjanja originalnih zgodb, a tudi pri parodijah je ločnica med kakovostnimi, kot je denimo film Ali je pilot v letalu?, in obupnimi, kot je Film, da te kap 3. Sicer pa me literati verjetno tako navdihujejo predvsem zato, ker sem že od nekdaj veliko bral. V raperskih časih sem se literaturi približal tudi zato, ker nisem odraščal na ulici in se mi zato niso zgodile takšne stvari kot recimo Klemnu Klemnu, ki se je po Trnovem vozil s fičoti in si je izposojal torbice od starejših gospa, da niso imele pretežko za nositi do doma. Pa tudi tisti raperji, ki sem jih najraje poslušal, so imeli odlične tekste, podkrepljene ravno z mitološkimi referencami. In tako sem sam sklenil poskusiti s slovenskimi miti.

Kot raper ste začeli v času, ko so mnogi trdili, da se v slovenščini ne da rapati.

Ja, ampak se da!

To že, in v vaših časih je scena cvetela, zgodile so se prve bitke fristajlerjev in sami ste bili celo del skupine, ki je tedaj veljala za najmočnejšo, potem pa je vse skupaj kar nekako zamrlo.

Takrat smo se N’toko, Trkaj, Valterap in jaz povezali v Rodbino Trgavšek, naš pridruženi bratranec pa je bil Samo Boris. Res smo bili nepremagljivi, na prvih dvobojih v prostem rapanju je celo veljalo, da Trgavška ne more premagati nihče drug kot Trgavšek. Kako hiter je bil N’toko, kakšen flow je bil to! Jaz sem rapal ta ta ta ta, on pa tatatatata. V eni vrstici je povedal dve kitici. Čeprav sam morda nisem bil najhujši flower v hemisferi, pa se mi še vedno zdi fajn, da mi je zmago na četrtem tekmovanju prinesla vsebina. Zelo so mi pomagale izkušnje z improvizacijskim gledališčem, sploh pa spremljanje aktualnega dogajanja. Imeli smo recimo dvoboj Borut Pahor proti Janezu Janši in mulc, ki mi je stal nasproti, ni imel pojma, kaj naj govori. Jaz pa sem takoj navrgel, »to so vaše domneve«, in prebudil občinstvo. Potem sem se preusmeril drugam, v stand up komedijo, je pa škoda, da je scena tako zamrla.

Kako zelo vam je pri raziskovanju literatov, mitov, zgodovinskih referenc v pomoč Slovenska digitalna knjižnica (dLib)? Drži, da ste eden njenih najzvestejših obiskovalcev?

Pogosto se vračam, čeprav mislim, da tudi drugih radovednežev ni tako malo. Ta knjižnica, v kateri so zbrani stari in sodobni teksti ter je dostopna prek spleta, je ena redkih stvari v Sloveniji, ki res štimajo. Lahko se vržeš vanjo in odkrivaš nove in nove besede, ki so jih uporabljali nekoč. In potem bereš časopise, stare sto ali sto petdeset let, in vidiš, da so tedanji oglasi skoraj isti kot danes. Sploh zabavno se mi zdi, da šale, ki so jih objavljali takrat, niso nič boljše od teh, ki jih danes na zadnji strani objavljajo Slovenske novice. Še vedno smo tam nekje. No, vseeno je razlika – zdaj imamo barvni tisk.

Za katere arhaične besede je najbolj škoda, da so utonile v pozabo?

Takoj se spomnim ene! Te sicer nisem našel v digitalni knjižnici, temveč ob urejanju prevoda Húrinovih otrok v času, ko sem bil še urednik na Mladinski knjigi. Prevajalec Branko Gradišnik je za opis stanja žene glavnega junaka, potem ko ta odjezdi v boj, uporabil izraz samodruga. To pomeni, da je bila noseča. Čeprav je bila v tistem konkretnem primeru vseeno malce preveč arhaična glede na izvirnik. Braneta res občudujem. Sam si moram kdaj pomagati z brskanjem po Pleteršnikovem slovarju, on pa bi, tudi če bi ga zbudil sredi noči, verjetno za vsako besedo iz rokava stresel po dvajset sinonimov.

Kaj pa nove besede, katere vas najbolj vznemirjajo?

Sovražim izraz sebek.

Aha, enega od slovenskih prevodov za angleški izraz selfie, ki označuje samopodobo, narejeno s telefonom in objavljeno na spletnih družbenih omrežjih. Večina težkokategornikov v uporabi teh omrežij prevod zavrača. Vi ste oboje, tviteraš težkokategornik in prevajalec. Kateri prevod bi bil po vašem najustreznejši?

Saj ne, da bi ponujal boljši izraz, a izraz sebek ni delan po istem načinu, kot so ga razvili Angleži. Angleži so besedo selfie razvili iz besede self-portrait, kar pri nas prevajamo kot avtoportret. Po tem principu bi moral biti selfie pri nas avtek ali samko, a oboje zveni precej smešno. Kot prevajalec moraš imeti res srečo, da pri izrazih, povezanih z informacijskimi tehnologijami, najdeš kratko besedo, ki se povrh vsega še prime. Sam imam veliko težavo tudi z izrazi všeček, všečkati, saj nam za nekaj, kar nam je všeč, res ni treba pomanjševalnice, ker to potem dobi prizvok, kot da je za otroke. Ustreznejši bi bil izraz všečiti, ki pa zveni pretrdo, a še vedno boljše kot »s pritiskom na gumb izraziti odobravanje te objave«.

Letos obhajate deseto obletnico svojega prvega stand up nastopa. Bili ste med prvimi, ki so ta žanr prinesli v naš prostor. Kdo se je v tem času bolj spremenil, stand up komiki ali občinstvo?

Moj prvi poskus se je zgodil že nekaj let prej, ko smo Jurij Zrnec, Janez Usenik in jaz nastopili v okviru Improlige, ampak takrat smo bolj pripovedovali šale iz skupne malhe. Potem se je s stand upom ukvarjala ekipa okrog Jerneja Kuntnerja, a se ni prijelo, morda tudi zato, ker so precej uporabljali svoje like iz TV Dober dan in drugih nadaljevank. Leta 2003, 2004 pa je povsod po Sloveniji začelo brbotati. Pojavljati smo se začeli od Ljubljane do Kopra, od Kranja do Štajerske. Najprej so nam dale prostor prireditve za mlade, pa Festival Sanje, ko se nas je nekaj povezalo v skupino Komikaze, pa smo hodili v vsako luknjo, ki je pokazala zanimanje, in pogosto smo nastopili pred le nekaj vaškimi posebneži. Potem je nastal festival Panč, ki je stand up z dobro obiskanimi prireditvami približal širšim množicam, tudi nekateri klubi so začeli kontinuirano gostiti stand up, po novem pa imamo v Ljubljani tudi stand up klub 10KA, ki je izjemna pridobitev. Končno imamo plac, kjer lahko preizkušamo svež material, kar je še zlasti dobrodošlo za mlade. Stand up je pač obrt in moraš jo obvladati, moraš znati recimo stati na odru, pravilno govoriti v mikrofon … Občinstvo nas zdaj gotovo bolje pozna, tudi več priložnosti ima, da nas vidi, odziv je dober. So pa tudi takšni, ki so razočarani, češ da stand up ne gre v pravo smer, da smo preveč zabavni in premalo družbeno kritični.

Zakaj niste bolj družbeno kritični?

Sam si upam trditi, da sem kar precej, a kritike so pavšalne. To nam očitajo zlasti starejši igralci, ki menijo, da bi se morali stand up komiki bolj ukvarjati s političnimi temami ali celo izključno z njimi. Z vsem spoštovanjem do tega, kar so ti igralci počeli v preteklosti, ampak če je tako, potem naj sami stopijo na oder in delajo v tem slogu. Ker tudi če se greš politično satiro, to še ni zagotovilo, da boš smešen. Stand up komik je lahko smešen tudi, če ne secira politikov. In tudi če ne omenja politikov, lahko predstavi politični statement. Predvsem pa stand up, kot ga jaz vidim, ni visoka umetnost, to je zabava, ki pa jo skušam znotraj žanra delati na čim višji ravni. Se pravi, da ljudem dam možnost, da tudi sami aktivno sodelujejo pri spremljanju programa. Da jim vsega ne postrežem na pladnju, ampak morajo sami povezovati črte. Najljubši mi je odziv občinstva, ko je po povedanem kratka tišina, nato pa smeh počasi vzbrbota po dvorani.

Koliko časa potrebujete, da pripravite dovolj materiala za en nastop?

Pri nas verjetno nimamo komika tipa, kakršen je bil George Carlin ali je danes Lewis C. K, ki bi zmogel v enem letu pripraviti za uro vrhunskega materiala. Seveda je razlika, če nastopaš vsak dan ali enkrat na teden, ali še redkeje. Sam za vsak festival Panč, ki je vsakega pol leta, pripravim dvajset minut novega materiala. V bistvu v enem letu pridelam za uro materiala, potem pa za šov izberem najboljše dele. Ko sem pripravljal celovečerni šov ob desetletnici, sem za osnovo recimo vzel sveži material, ko sem mu določil rdečo nit, pa sem pobrskal po materialu iz preteklih let in naredil nekakšen tematski best of.

Rdeča nit predstave je slovenstvo, naslov pa ste si izposodili pri razvpiti knjigi za zdolgočasene gospodinje 50 odtenkov sive, le da ste sivino zamenjali z njivami.

Veste, kakšna škoda je, da nisem prevedel knjige 50 odtenkov sive! Ob tem bi gotovo oboleval, saj sem knjigo poskusil brati v originalu, pa je nisem mogel, ker je tako zelo plehka. Ampak ali veste, koliko knjižnične izposoje ima takšna knjiga, koliko knjižničnega nadomestila bi bilo to? Knjižnično nadomestilo pa je edini regres, ki ga dobimo s. p.-ji v moji panogi. No, za simbolični naslov 50 odtenkov njive sem se odločil zato, ker sem namensko iskal bolj ruralno besedo, ki bi pri nas lahko nadomestila sivino v originalnem naslovu. Tako sem pomislil na njivo. Če gledamo skozi socialni realizem in čas pred tem, je to res simbol Slovenstva. Njiva in trpljenje.

Ker je treba na svoji zemlji trpeti?

Žal mi je, da sem moral ravno na premieri, ker sem bil že na tesnem s časom, izpustiti del o Cankarjevi zgodbi Pehar suhih hrušk, ki zelo dobro ponazori, kako velik problem je to. To je zgodba, ki je ne bi smeli dajati v branje otrokom. Oprostite, ampak samo zato, ker v njej nastopajo otroci, to še ni literatura za šestletnike. To delo utrjuje večni kompleks greha, ki pa še zdaleč ni le slovenski. Zadnjič sem bral podobno zgodbo o neki ženski, ki se spominja, kako je pri petnajstih prvič lahko nesla košaro k žegnu in se ni mogla zadržati, zato je odrezala košček šunke in ga pojedla. Doma so takoj opazili in nastala je cela drama in potem so ji prepovedali še kdaj nositi košaro k žegnu. In šele, ko se je poročila, je to spet lahko počela. Nezaslišano se mi zdi, da imaš zaradi enega grižljaja krivdo skozi vse življenje. Pa saj človek ob tem ostane brez besed.

V predstavi o krivdi med drugim govorite tudi skozi zgodbo o Cankarju in skodelici kave, ki je ni hotel prinesti materi. Zapičite pa se tudi v to, da praznujemo kulturni praznik na dan Prešernove smrti.

Pri zadnjem ne gre toliko za občutek krivde kot za to, da so umetniki pri nas razumljeni kot pijavke, in zato nam je fino praznovati dan, ko bodo nehali cuzati proračun oziroma nam bodo nehali krasti trdo prigaran davkarski belič. Vprašanje je le, zakaj potem praznujemo smrt največjega pesnika in ne smrti bednega pesnika, recimo človeka, ki je napisal pesmico v oglasu za jogurt Yogobella, ki niti prave rime nima. Takih bizarnosti iz našega vsakdana je še cel kup, in če se le malo potrudiš, jih lahko odkriješ. Ena luštna, čeprav taka, da veš, da bo za petnajst odstotkov občinstva: Prešerna smo si dobro privoščili tudi z veselim decembrom, ko praznujemo njegov rojstni dan, mesecu pa smo nadeli pridevnik po njegovem pesniškem tekmecu Jovanu Veselu Koseskem.

Je še kakšna značilnost Slovencev, ki vam je še prav posebno nedoumljiva?

Recimo to, da prideš na obisk in ti ne rečejo še niti dober dan, pa že tarnajo, joj, pa ravno danes, ko ni pospravljeno. Ne vem, od kod izvira ta obsedenost s čistočo, to prepričanje, da samo čisto in sterilno stanovanje dokazuje, da si usposobljen za vodenje gospodinjstva, ampak redki so, ki odreagirajo drugače.

Se občinstvo iz različnih delov Slovenije odziva drugače, so razlike med mladimi in starejšimi?

Mislim, da je edina razmejitev, ali nagovarjaš bolj urbano ali bolj ruralno okolje, a tudi tu niso meje trdno zakoličene. To se je lepo pokazalo ravno ob Peharju suhih hrušk, kjer med drugim seciram prepričanje, da so bili otroci v starih časih skromni in srečni že, če so jim dali suho sadje. Figo so bili skromni. Danes otroci niti suhega sadja ne potrebujejo, da bi bili srečni. Daš jim vrečko suhega listja, pa bodo ves teden hodili naokrog nasmejani. In potem vidiš, kako se šestdesetletnice sredi kulturnega doma ob tej fori začnejo smejati na ves glas, ker jo štekajo. Sicer pa mi niti na misel ne pride, da bi pred občinstvom nastopal z vzvišene pozicije, češ, vi ste kreteni in nimate pojma. Raje zavzamem pristop, da smo vsi enako neumni in se lahko režimo na svoj račun. Zdi se mi, da se občinstvo tako lažje poistoveti s povedanim, četudi ga kritiziram.

Ste glede na to, da kot prevajalec odlično obvladate angleščino, kdaj razmišljali, da bi preskusili tudi tuje odre za stand up komike?

Vse, kar delam, ima zelo globoke korenine v našem kulturnem miljeju, zato bi moral začeti s popolne ničle. Saj sem že nastopal za tujce in vsebina, s katero sem se jim predstavil, je delovala, res pa je, da sem jo moral postaviti na glavo, da so jo sploh razumeli. Poleg tega ne glede na to, kako zelo smo pri nas potopljeni v anglosaški kulturni svet, v njem še vedno nismo tako globoko, kot če bi ga od blizu spremljali vsak dan. Verjetno me bo še kdaj prijelo, da bi se lotil nastopov v tujini, da bi se usmeril samo v tujino, to pa ne. Raje bi še kaj zakuhal doma.

Za zdaj skupaj z Anžetom Tomićem med drugim »sokuhate« podcast o nadaljevankah z imenom Glave pod okriljem mreže Apparatus.si, kaj pa televizijski medij, kjer ste se že malo preskušali, vas tudi ta mika?

Podcasti so po bumu v tujini končno našli mesto tudi v Sloveniji. Mislim, da imamo s temi rednimi spletnimi oddajami večji doseg kot kakšne lokalne teve postaje s pisarniškim materialom v imenu. V Glavah gostiva širok nabor sodelujočih, od ljudi, ki so tudi sami ljubitelji dobre televizije, do profesionalcev iz branže, kot sta na primer režiserja Matevž Luzar in Urša Menart. Poleg Glav občasno sodelujem tudi v Podrobnostih, ki jih ustvarjata Anže in Boki Nachbar. Tam pripravljamo oddaje o bizarkah iz sveta znanosti.

S kolegi razmišljamo, da bi zakuhali tudi kaj za televizijo, a tega še nismo natuhtali do konca, ker sem prezaseden s številnimi drugimi projekti. Ne vidim se sicer kot voditelj zabavne oddaje. Zanima pa me kaj bolj pametno-zabavnega. Vodil bi kakšen kviz, preverjanje znanja.

Sam imam veliko težavo tudi z izrazi všeček, všečkati, saj nam za nekaj, kar nam je všeč, res ni treba pomanjševalnice, ker to potem dobi prizvok, kot da je za otroke.

Recimo Male sive celice?

Takoj. In Pavle Ravnohrib ve za to. Zadnjič sva se srečala na TV Slovenija in pozdravil me je, o, kaj pa ti tukaj. Odvrnil sem, a ti niso povedali, zamenjal sem te. (Smeh) Pavle je super, oddajo vodi že dvajset let in postavil je visok standard. Za odrasle pa je naš najbližji približek temu tipu oddaje Moja Slovenija, ki je za ciljno občinstvo, ki ga nagovarja, super, a bi sam vseeno raje počel kaj kanček bolj komornega. Dobil sem tudi povabilo, da bi kot gost nastopil v njej, a sem ga zavrnil, ker se ne bi počutil sproščeno. Ne maram se objemati z neznanci. Ali pa prepevati »Nocoj ne rabiš pižame«. Lahko bi imeli tudi kakšno oddajo brez objemanja čez rame in prepevanja. V tem primeru bi me oddaja zanimala tudi kot voditelja.

Če obljubim, da ne bo objemanja čez rame in petja, ali bi nam za konec kljub vsemu postregli s kakšnim namigom iz prihodnjih nadaljevanj Martinove sage? Sam je nedavno naznanil, da bo tistega, ki bo daroval 20.000 dolarjev zavetišču za volkove v Novi Mehiki, vključil v naslednjo knjigo kot nov lik in ga potem tudi ubil.

Vidite, če bi prevajal 50 odtenkov sive, bi v nekaj letih mogoče dobil toliko knjižničnega nadomestila, da bi si plačal postati žrtev Martinovega peresa. Sam še dosedanje vsebine želim preveč razkrivati, ker bralcem, ki se je bodo lotili, ali pa gledalcem, ki bodo počakali na še nekaj sezon nadaljevanke, raje ne kvarim užitka, ki ga prinese prvo srečanje z njo. (Smeh) Res pa je, da Martin občasno postreže s kakšnim namigom.

Kateri se vam zdi za zdaj najpomembnejši?

Splet je poln raznih teorij, ki segajo od povsem bizarnih, utemeljenih na stavku ali dveh, pa do tistih, ki dejansko delujejo verjetne, sklepajoč po dosedanjem opusu. Recimo ta, da bo Arya, mlajša hčerka družine Stark, ki je na začetku vladala severu, potem pa so se njeni člani raztepli po vseh Sedmerih kraljestvih, če so seveda preživeli, po končanem urjenju za morilko najbrž morala ubiti koga iz svoje rodbine … A to je le namig, za katerega ni nujno, da se bo uresničil, ker je Martin pač mojster kratkih zgodb in s tem mojster presenečenj. V bistvu že komaj čakam naslednje nadaljevanje. Upam le, da pride pred naslednjo olimpijado.