Absentizem

Maja Novak

4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Ihta

Peščica ljudi, ki je pred zaporom na Dobu protestirala proti zaprtju Janeza Janše (in morda protestira še zdaj, le da so se je mediji že naveličali, morda pa se je preselila na novo lokacijo – glas vpijočega v Puščavi?), si je v mojih očeh prislužila veliko zlato zvezdico. Pa čeprav je njihove točke za umetniški vtis malce okrnilo glasno ugibanje o morebitnem čefurskem rodu strojevodij, ki jim vozeč pod mostičkom, na katerem so stali, niso potrobili v pozdrav. Nič hudega, zame so še vedno v plusu. Resno mislim, pa nisem pijana, ne bolj nora od povprečnega Slovenca.

Res jih je bilo malo – morda je bil kriv rakurz kamere, ki jih je snemala, ampak zdelo se je, da jih je kvečjemu pol ducata. Vsak dan so bili isti. V redu, spričo rustikalne zaobljenosti postav nekaterih od njih in nadvse zrelih let drugih bi smeli trditi, da je vsak veljal za dva in jih je bil potemtakem cel ducat, a v primerjavi s številom tistih, ki smo se bili nekdaj zgrinjali na Roško, bi bilo mogoče sklepati, da je Janša politični kapital, ki si ga je bil skoval na Roški, pozneje precej negospodarno naložil. Pa vendar. Bili so tam, kjer po svojem bistvu morajo biti, in to je samo po sebi pohvalno.

Šli so, kamor jih je vodilo srce – ali ukaz partijskega vožda ali intimno prepričanje, da je treba demonstrirati, ni pomembno. Šli so in igrali svojo legitimno vlogo oporečnikov. Pa vi, ste šli danes v službo, kot vam veleva vaša vloga v družbi? Čeprav vam šefov okus za oblačenje ni najbolj všeč? Čeprav vas moti barva njegove kravate ali dizajn njegove kravatne igle ali pečatnega prstana? Kako to mislite: saj nimate druge izbire? Čakajte – politiki, ki so povabljeni na praznovanje najpomembnejšega državnega praznika, tako rekoč rojstnega dne tegale ... tegale ... tega otroškega vrtca ... pa izbiro očitno imajo, saj povabilo zavrnejo, če jim, denimo, ni všeč barva tega ali onega prapora ali lesk kovine, iz katere je zvezda nad njim. Hecno.

Hecno je to, da je vsaj pri poslancih državnega zbora in drugih iz proračuna plačanih funkcionarjih politika njihova služba, za katero moramo navadni smrtniki segati globoko v žep in pri opravljanju katere se moraš včasih hočeš nočeš pokazati v javnosti. Če smo natančni, politika sploh ni drugega kot razkazovanje in nakladanje v javnosti. Celo Borut Pahor, ki po videzu in tudi po pameti precej spominja na Hugha Laurieja v vlogi princa regenta Jurija v humoristični nadaljevanki Črni gad, je to že zdavnaj doumel in vestno izpolnjuje dolžnost. Ko kleklja in odvaža smeti, po Konfuciju ravna v skladu s svojo družbeno vlogo, kar je največ, kar lahko naredi vrl človek. Saj poznate tisto: »Oče naj bo oče, sin naj bo sin, gospodar naj bo gospodar, hlapec naj bo hlapec,« in tako dalje. Oporečniki naj bodo oporečniki, to se spodobi in pravično je, državniki na mastno plačanih položajih pa naj se obnašajo tako, kot njihovi službi pritiče. Sami so si jo izbrali. Naj jo torej opravljajo, pa čeprav k njej včasih spada kakšna pasja procesija ali kakšno predpredvolilno televizijsko soočenje, ki jim ni docela povšeči.

Mar mislite, da v vlogi kolumnistke uživam, ko me ves konec tedna zvija v trebuhu od strahu pred ponedeljkovim pisanjem nove kolumne? Figo.

Mar mislite, da v vlogi kolumnistke uživam, ko me ves konec tedna zvija v trebuhu od strahu pred ponedeljkovim pisanjem nove kolumne? Figo. Uživanje pride na vrsto šele, ko kolumno oddam in zavzdihnem: hvala bogu, prihodnjih štirinajst dni bom imela mir. Ampak to vlogo sem si izbrala in zdaj je, kar je. Navsezadnje mi nihče ni branil, da si izberem vlogo uradnice, kakršne so v mojih časih po zadušljivih pisarnah premetavale samoupravne akte podjetja, ali snažilke, kot mi je svetoval zavod za zaposlovanje. Odločila sem se drugače in posledice te odločitve brez ugovorov jemljem v zakup. Naj jih vzamejo tudi politiki!

Če bi raje demonstrirali kot delovali po pravilih, kakršna veljajo znotraj državnega protokola (da bontona in etike sploh ne omenjam), tudi njim nihče ne brani, da obesijo službo na klin in se pridružijo tistim, ki pred raznimi sodišči in zapori vihtijo transparente. Naj nedvoumno pokažejo, kaj so. Človekova vloga v družbi mora vendarle biti kolikor toliko prepoznavno začrtana, na dveh stolih pa ni mogoče sedeti. Kajti če se vedemo drugače, v družbi (spet po Konfuciju) vlada nered.

Tako ni nič narobe, če kolumnisti v svoji vlogi kdaj zarobijo kako krepko; navsezadnje bralci vedo, da nastopajo v igri, ki je ne kaže jemati popolnoma resno. Če kaka kolumnistka moje baže opisuje fiktiven prizor, v katerem v detektivski opravi z banano v roki preganja trgovce, ki ne izstavljajo računov, nihče zmerno razumen ne bo niti pomislil, da mora sam tudi v resnici počenjati take neumnosti. S funkcionarji pa je druga pesem. Njihovi besede in zgled naj bi bili vodilo obnašanja v družbi. In če si rečejo: »Svoje službene in državljanske obveznosti bom spoštoval ali ne, kot me bo pičilo,« kakšen nauk iz tega sledi, kaj s tem sporočajo sodržavljanom? O izjavi nekdanjega kulturnega ministra, po kateri je Janševa pravnomočna obsodba potencialen začetek državljanske vojne, lahko rečemo najmanj to, da je prevratniška. Je ogenj, s katerim se v naši razklani državi ne kaže igrati. Zadnje, kar potrebujemo, je Ukrajina.

Pravzaprav so zadnje, kar potrebujemo, take javne osebnosti. Pa četudi gre le za nekdanjega kulturnega ministra. Pa četudi za kulturnega ministra v vladi, katere premier je pozneje, med drugim mandatom, kulturno ministrstvo odpravil. Človek si nehote reče, da je besedna zveza »kulturni minister« v takem primeru šolski primer oksimorona. No ja. Sicer pa midve z mamo o najinem ljubljenčku tudi trdiva, da je burmanski maček, čeprav ni iz Burme, temveč iz Kromberka pri Novi Gorici.