Erlend Loe: Naiven. Super.

Podaljšano otroštvo

Pripovedovalec tega na trenutke duhovitega romana je sredi dvajsetih let in po zlomu, ko ga brat premaga v kroketu in z agresivnim načinom igre in represalijami za drobne trike dokaže, da je sposoben še podlejših dejanj od njega, mora začeti znova. Preseli se v bratovo stanovanje in poskuša osmisliti vse skupaj. Skuša narediti rekapitulacijo in inventuro, popisati stvari, ki ga veselijo ali so ga veselile, narediti načrt za življenje.

Ne vemo, kaj je narobe z njim. Ne razumemo, kako je lahko normalno hodil na fakulteto. To novo življenje je globoko najstniško, oponaša najstnike, kot da bi bil to čas, ko življenja še ni napadel duh teže. Kupi si žogo in si dopisuje s prijateljem, ki dela kot meteorolog in ima blazno časa, da piše fakse. Ima še enega prijatelja, ki pa je očitno mahnjen na punce in se mu to zdi jako sumljivo. Kupi si zabijalčka in za brata volva, zaradi ugodne menjave z dolarjem. Predvsem pa prebira knjige o teoriji relativnosti in ima nekaj duhovitih in lucidnih uvidov. Piše avtorju knjige, ga povpraša o nekaj praktičnih nasvetih glede vesolja in življenja in takrat vidimo, da je pripovedovalec kar avtor oziroma se dela, da je. Kar razloži nekaj spretno podtaknjenih faktičnih seznamov, recimo izpis zadetkov, ko z bratom – že v New Yorku, ko si gre razširit perspektivo – guglata nespodobne besede in se zabavata nad približki v črkovanju. To razloži preprost slog, zaradi katerega sumimo, da je pravzaprav avtističen. Seznami, kategorije, strašna želja, da bi premagal brata v brezvezni igri, enaka, da bi sosedovega tamalega premagal v naštevanju živali, ki jih je kdo videl v živo. Dojemanje sveta skozi reklamo, navdušenje nad kakovostjo, ki jo ponujajo brendi, od avta do superg, od igrače do traktorja. Naiven. Super. je okleščeno in fragmentarno izpisan roman, škrt je v vsem, razen v nekajstranskih izpiskih ali prilaganju ’dokumentov’, ready mades, in tam bi avtorju ravno zaradi obsežnosti lahko zamerili, da zabušava in se šlepa na obstoječe.

Čeprav zadeve niso brez humorja, nasprotno. Sprehajanje tujega psa po New Yorku, korespondenca, predvsem pa občutek ohromljenosti, brezperspektivnosti in izgubljenosti, kar lahko rešijo samo izjemno visoke številke, s katerimi razumemo vesolje, vse je dobra podlaga za smeh. Naivnost je tokrat mišljena kot neposrednost, pripovedovalec je seveda karikiran, ker je docela potopljen v svoj omejeni svet, tudi osmešen. Navkljub temu pa roman deluje sveže, nekje na pol proti opažanju stanja neke nove izgubljene generacije in premislekom, kaj sploh še lahko in zakaj sploh, če se zavedamo brezmejne brezperspektivnosti in sploščenosti sveta.