Teja Ideja, oblikovalka

Lično škatlico iz bukovega lesa odpreš in ven streseš kvadratne ploščice. Na vseh so pisane sličice, a po dve sta enaki – na dveh sta lubenici pa kivija, pomaranči, vetrnici, kolačka, sonci, lista ... Vse te podobe, naključno razmetane po mizi, nato temeljito premeriš s pogledom, potem pa ploščice obrneš na hrbtno stran. In tako se igra prične. Tekmovalci se morajo spomniti, kje se skrivajo pari. Zmaga tisti, ki se jih najhitreje spomni največ.

To je seveda Spomin. A ne katerikoli Spomin. V tej ročno narejeni škatlici je shranjena njena različica te pri nas že skorajda ponarodele didaktične igre. Ko je bila še mulka, se je ob njej tudi sama urila v pomnjenju ter se hkrati družila z vrstniki in odraslimi, in tako zelo ji je prirasla k srcu, da jo je sklenila tri desetletja kasneje poustvariti. Seveda v svoji prepoznavni, avtorski maniri.

Zamislila si jo je iz prijaznega materiala in jo opremila z ilustracijami, natisnjenimi z neškodljivimi vodoodpornimi akrilnimi barvami. In čeprav ni vedela, kakšen bo odziv, je igra postala hit. Danes je celo njen najprepoznavnejši izdelek, ki je že nekaj časa na voljo v dveh izpeljankah, v »izvirni« in »živalski«. Starši raje posegajo po slednji. Otroci pa se preverjeno enako radi igrajo z obema.

Ta projekt po svoje tudi simbolno zaokroža njeno delo v zadnjih nekaj letih, odkar jo bolj kot Tejo Kleč poznamo pod umetniškim imenom in blagovno znamko Teja Ideja. Prav vedno namreč izhaja iz svojih še vedno zelo živih spominov na čas odraščanja v Jugoslaviji. Nikakor noče, da bi jo imeli za pretirano nostalgično, a spomni se, da je bil to vendarle čas, ko je bila multikulturnost del vsakdanjika. Ko sta bila tovarištvo in solidarnost največji vrednoti. Ko se je zdelo vse uresničljivo. Pa saj ne, da bi bila zdaj apatična, ob vseslovenskih protestih je skupaj s kolegi zakuhala serijo znamenitih protestnih plakatov, ki so jo nato razstavili v ljubljanskem Bikofeju. A želi si, da bi se večkrat spomnili, da nam ni treba izumljati tople vode, da ni treba zniževati standardov. Marsikaj pozitivnega smo že živeli.

Seveda je bila eden tistih otrok, ki so neprestano risali, in to jo je pripeljalo na srednjo oblikovno šolo, kjer je bila skupaj s Tomatom Koširjem, Mino Fino in drugimi sošolci ena iz obetavne generacije. A ko je prišel čas za študij, je želela poskusiti še kaj drugega. Ker je imela prav tako rada knjige in gledališče, se ji je zdel idealen študij dramaturgije, potem pa jo je, tudi zaradi navdušenja nad razmahom hrvaškega gibanja FAK, zaneslo še v prevajanje leposlovja, med drugim Miljenka Jergovića. Nazadnje se je vrnila k oblikovanju, čeprav po naključju. Bila je pač edina med prijatelji ekipe RDYO, ki je znala narediti letak za njihove glasbene dogodke. In nato še obesek za ključe. In kaseto ...

Po dveh daljših, sicer zelo pozitivnih izkušnjah v oblikovalskih studiih Armada in Luks si je vse bolj želela, da bi svoje rešitve s papirja in iz računalnika kdaj nadgradila tudi v kaj bolj materialnega, v čisto konkretno linijo izdelkov pod lastno blagovno znamko. Potem je le zbrala pogum. Pobrskala je po svojih skicirkah in tako so se skorajda čez noč rodili trije minimalistični vzorci, polni trikotnikov, krogcev in polkrogov pa zelene, rdeče, bele in modre barve, ki so danes njen zaščitni znak. Najdemo jih na platnicah zvezkov in beležnic, deščic za rezanje, pladnjev in podstavkov, po novem pa tudi na razglednicah, kjer so premišljeno razporejeni v motiva Ljubljane in Pirana.

Zaveda se, da je pred njo še dolga pot. Številna domača podjetja, ki bi jim s svojimi vzorčki lahko okrasila embalažo za čokolado ali papirnate serviete, posteljnino ... so v zadnjih dveh desetletjih propadla ali pa jim manjka financ ali le poguma. Za zdaj delo na svoji blagovni znamki prepleta z vzporednimi oblikovalskimi projekti, skupaj z Milanko Fabjančič sta denimo pravkar začeli celoletno sodelovanje z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, vseeno pa gleda naprej. Izjemen potencial ima denimo njen vzorec z rdečim nagljem. Zagotovo se bo lotila tudi še kakšnega didaktičnega pripomočka.

Medtem pa se ji je začelo odpirati tudi na tujem. Ob nedavnem obisku Dunaja so muzejske trgovine že povpraševale po njenem Spominu. Logično torej, da njeno najnovejšo razglednico krasi avstrijska prestolnica.