Joe

za +

Divjina.

Ko je luč dneva ugledal Joe, so vsi rekli, da je to film, ki je Nicolasa Caga vrnil med žive. Film, ki ga je vrnil v “prave” filme. Film, ki ga je odrešil vseh tistih bednih, idiotskih, avtopilotskih filmov. Film, ki je prekinil urok. Primerjali so ga tudi z Matthewom McConaugheyjem, ki se je po seriji bednih, idiotskih, avtopilotskih filmov vrnil v “prave” filme, toda ta primerjava ni bila najbolj posrečena – Cage se je takoj po Joeju vrnil v bedne, idiotske, avtopilotske filme (Tokarev).

McConaughey te napake ni naredil. Za razliko od Caga se je prepustil valu finih, dobrih, resnih filmov. Joe je bil tako le naključje, pa četudi dobro, srečno naključje – in to v več kot le enem smislu. V Joeju – kombinaciji ruralne kriminalke, ritualne drame odraščanja, naturalistične moralke in gotske alegorije – bi namreč lahko igral McConaughey, Cage pa bi lahko igral v Mudu, kombinaciji ruralne kriminalke, ritualne drame odraščanja, naturalistične moralke in gotske alegorije, v kateri je igral McConaughey. Joe in Mud sta tako rekoč dvojčka, praktično isti lik: oba sta južnjaška osamelca, oba imata težave z zakonom, svojim divjim, vzkipljivim, agresivnim značajem in svojo mračno preteklostjo, oba živita v krajih, v katerih je kri voda in v katerih je nežnost le uvod v eksplozijo nasilja, in oba pod svoje mentorsko okrilje vzameta dečka, ki potrebuje očetovsko figuro. Joe je čistilec gozdov, kar pomeni, da zastruplja drevesa, ki jih potem nadomestijo z novimi vrstami dreves, recimo pinijami. To sicer ni povsem legalno, toda ti zakotni, zapuščeni, pozabljeni, ruralni predeli, ki izgledajo kot odpad neoliberalnega kapitalizma in ki spominjajo na kraje v filmu Na očetovi sledi, nikogar ne zanimajo, tako da je vse deregulirano – da bi zastrupljali naravo, ne potrebujejo licence, da bi zaklali prašiča, ne potrebujejo klavnice, da bi koga ubili, jim ni treba čakati noči. Trg tu res deluje, zato tudi vse razpada in propada – država se je umaknila, družba ne obstaja več. Obstajajo le še svobodni, egoistični posamezniki, ki se jim od osamljenosti, zavrženosti, depresivnosti, socialne opustošenosti, zapitosti in avtodestruktivnosti meša. Tak je Joe, tak je Wade (Gary Poulter), zapiti, brutalni, morilski oče 15-letnega Garyja (Tye Sheridan), ki ga “posvoji” Joe, in tak je psycho, ki ima z Joejem še stare račune. Račune je treba plačati, toda to je prosti trg – in na prostem trgu računi niso nikoli do konca odplačani. Pravilnost in moralnost odločitev meri le trg. Odrešitve ni. Dolg vedno ostane. Vedno preživi. Tako kot nasilje. Družba prostega trga ima strukturo nasilja, pravi Joe, ki to tudi pokaže.

(Kinodvor)