Evald Flisar: Začarani Odisej

Pot k sebi, pot v porušeni dom

Flisarjeve osebe so pogosto tako ali drugače poškodovane, že od tragikomedije Kaj pa Leonardo? imamo opraviti s paleto likov z afazijo, nevrološkimi poškodbami, funkcionalno kompulzivnostjo in tudi njegov sodobni Odisej, ki doživi med plavanjem deskarja v glavo in to povzroči popolno amnezijo, je eden od prepoznavnih laboratorijskih likov.

Kot pri prejšnjih puncah, ki jih je avtor gnal proti Zlati obali, kot pri potepanjih po indijskih templjih in podobnih potovanjih predaleč in čarovnikovih vajencih je tudi tokrat protagonist nekdo, ki se mora šele najti. Njegov nevrolog, jako sumljiva oseba, ki ji ne gre zaupati, ga opremi z lažnimi identitetami – za katere naš Odisej presenetljivo najde primere v realni preteklosti –, vendar ga vedno v trenutku, ko se mu obeta vrnitev spomina ali ko sreča koga iz preteklosti, aktivira po telefonu. Nato sam pobije vse naokoli. Mit o potovanju domov, pa tudi izvirno Odisejo Flisar jemlje kot mitološko matrico, kot podlago, čez katero niza esejistična in siceršnja razglabljanja. O tem, da je poznavanje preteklosti, v tem primeru lastne, pogoj za vsaj navidezno svobodno voljo. Kjer te ni, se pokaže volja drugih instanc; mi vemo, avtorjeve, vendar jo Flisar tudi tokrat prekrije z enigmatičnim obstojem Organizacije ali Posameznika, seveda primerno zlega, manipulantskega, da je zadeva še hujša. Mislim: bolj napeta in bolj krvava.

Odisej križari po svetu, spoznava ljudi, ki se delajo, da so mu bili blizu, celo nekakšnega sina, ki pa ni Telemah, temveč je Ojdip, zaradi njegove realizirane edipalnosti se je Odiseju tudi malo premaknilo. Vendar se večina teh meandrov zgodbe izkaže za lažne, gre za slepe zgodbarske rokave, torej je roman labirint, ki ga mora prekrižariti na poti do sebe. Drugače od vzhodnjakov poskuša Odisej biti Nekdo, čeprav je zaenkrat Nihče. Ker ga ni, se obupno poskuša zgraditi z odnosom do Drugega, in v ta namen si elektronsko dopisuje in nagovarja vse mogoče in naključne, stvarnika, torej nevropsihiatra, ljubega boga – pri tem je prav jobovski in očitajoč, poslednjega sodnika, ljubico (če res), vse mogoče. Identiteto si poskuša zgraditi iz odnosov, vendar jih sproti pozablja, in čeprav živi v večnem zdaj, kar ima nekatere prednosti, si želi vsakdanjih stvari. Da bi precejal preteklost in z njo posiljeval prihodnost, da bi vedel, kod in kam, da bi imel na nagrobniku Ime. Flisarju se pozna kilometrina, njegova esejistična plat se rada oprime aporij, s katerimi krha in dolbe samoumevnosti. Ker pa je njegov pripovedovalec brez fokusa, kolikor ga ne dr(a)ži skupaj ravno želja po najdenju stržena, je disperzen in razsutim časom primeren tudi sam roman.