Beda in beda predvolilnega boja

Maja Novak

18. 7. 2014  |  Mladina 29  |  Ihta

Pralni stroji so na svetu za to, da se pokvarijo v najslabšem možnem trenutku: nekaj dni pred volitvami, ko si človek še posebej zaželi, da bi imel jasno glavo, čiste misli, čisto vest, čiste roke, čisto lopato in čisto perilo. Torej se odpraviš v Nove Jarše, v samopostrežno pralnico, ki je bila nekdaj slovenska, zdaj pa so lastniki Rusi; ob pogledu na posledice te spremembe se ti nehote utrne misel, da prodaja slovenskega premoženja tujcem morda res ni zelo ... higiensko ... početje. Ampak zdaj je, kar je; tu smo. Hlačke in brisačke vržeš v stroj, sam pa sedeš na kavo in tik pred kavarniško mizico v živo spremljaš predvolilni boj.

Tega se gresta dva. Poslanca bi hotela postati. To dopoldne solirata brez spremstva kakega štaba. Ogovarjata mimoidoče in, v mojem primeru, zraven sedeče. Prvi mi podari letak in rdečo skodelico za kavo iz prtljažnika svojega kombija, drugi, ki volilno gradivo kot kak sladoledar prevaža v zabojčku na biciklu, pa ničesar, ker najbrž zazna nenaklonjenost v mojih levih očeh. Prvi je obrit tako, kot je danes moderno: to se pravi, sploh ni, temveč si je dlake zgolj prirezal kak centimeter nad kožo, prav mogoče s kakšno sabljo. Za nameček nosi ohlapno majico in kratke hlače. Na pogled je tak, kot da je noč po večeru, v katerem ni manjkalo nogometa in piva, prespal na kavču v samski garsonjeri, pri prijatelju iz šolskih dni. Tudi oni drugi je obrit tako, kot je danes moderno, to se pravi, sploh ni, in tudi on je v kratkih hlačah in majici. Skodelica pa je v redu. Tekočino drži, kar je edina naloga skodelice. In opazovalcu pred kavarno se nehote, a zato nič manj razločno zazdi, da sta ta viteza žalostne postave nekakšna slika in prilika vse predvolilne kampanje.

Tudi nekateri kandidati pred kamerami so bili namreč videti, kot da so »po mačje« umiti in skrokani, pa tudi njihovi jedki nasmehi, šegave obrvi, seganje v besedo in zoprna navada, da se med tako resnim dogodkom, kot je televizijsko soočenje, tikajo kot za šankom, jim niso bili ravno v čast. Povsem mogoče pa je, da so jim prinesli kak glas. Kajti tole tukaj ni le zgodba o volitvah; je tudi zgodba o sodobnem marketingu nasploh.

Kaže, da potrošno robo danes lažje prodajajo nezanimivi osebki kot človek s tako ali drugačno izstopajočo odliko. Minili so časi, ko si je moja generacija želela biti podobna Grace Kelly ali Elizabeth Taylor, nekatere trape pa smo si za vzornico vzele celo kako znanstvenico, umetnico ali Ivano Orleansko; danes je treba slaviti povprečnost in »preprosto«, »sproščeno« vedenje. Tipična nastopajoča v reklamah je pripadnica nižjega srednjega razreda z natanko sto pikami inteligenčnega kvocienta, podeželskim smislom za humor in obrazom, ki ga pozabiš, ko še stojiš pred njim. Taka kot vsi drugi je, skratka, in zato naj bi ji verjeli.

Med predvolilnim bojem je bilo podobnega populizma ohoho in preveč, od »skhbi za upokojence« do tisoč in enega opisa srečanj moje soimenjakinje s tem ali onim kmetom, obrtnikom ali podjetnikom, ki ji je v solzah zaupal, kako na to ali ono lokacijsko, gradbeno ali uporabno dovoljenje čaka že šest, osem ali štirinajst mesecev. Ker je glavni problem te države, da kmet, obrtnik in podjetnik ne morejo čez noč postaviti lope za traktor? Sama pa sem se tistega pralnega dne sede ob kavici na sončku odločila, da bom drugače kot tisti, ki jih ogovarjajo marketing in populisti, na volitvah v prihodnje izbirala le po estetskih merilih.

Medičejci in Borgijci so bili pravi pravcati pujsi, vendar so imeli vsaj toliko pameti, da so pred plebsom paradirali v zakmašnih oblekah.

Ob pomanjkanju kakršnih koli resnih programov wannabe poslancev in mandatarjev ter ob domnevi, da je celo tisto, kar blagovolijo obljubiti, iz trte zvito, izrečeno s figo v žepu ali zaradi okrnjene slovenske suverenosti tako ali tako neizvedljivo, je navsezadnje estetika prav tako slab ali dober kriterij kot katerikoli drug.

Seveda bi na tem mestu kazalo pojasniti, kaj natanko mislim z estetiko. Težko bo. Recimo, da je to vedenje, ki kaže vsaj trohico spoštovanja do sodržavljanov – na primer to, da stopiš prednje s kravato. Da jih ogovarjaš v stavkih, ki imajo vejice in piko. Preglasno govorjenje ni estetsko. Tudi trda roka ni. Niti ni estetsko to, da na drugače misleče sipaš ogenj in žveplo, da o ljudeh, ki se ne strinjajo s tabo, počez in povprek zatrjuješ, da so mafija, klan in zarotniki, ter da ob vsakem izidu, ki ti ni povsem pogodu, začneš pri priči omenjati nelegitimnost ter groziti s parlamentarno blokado, za nameček pa še s tem, da boš iz Evrope v peskovnik, kjer se je vnel prepirček med otroki, poklical ata in mamo. Recimo, da se moja »estetika« ponekod stika z etiko; pa tudi tista Keatsova »lepota je resnica« kljub svoji romantični prenapetosti ni daleč stran.

Skratka, če nam politiki, ki so sami ujeti v krempljih neoliberalističnega kapitala in evropskega diktata, nič pomembnega ter prelomnega sploh ne morejo obljubiti, naj svojim partikularnim interesom strežejo vsaj uglajeno nastopajoč, pa spodobno opravljeni. Kot Medičejci in Borgijci, ki so bili pravi pravcati pujsi, vendar so imeli vsaj toliko pameti, da so pred plebsom paradirali v zakmašnih oblekah.

Saj nam drugega sploh ne morejo ponuditi. Če nočeš zaobrniti državnega krmila v levo (kot piše Terry Eagleton v svoji knjigi Zakaj je imel Marx prav, pa uspešne socialne in politične revolucije tako ali tako niso mogoče le v eni državi, temveč mora do njih sočasno priti tudi v državah daleč naokrog), ti ne ostane drugega, kot da krošnjariš s čednim videzom in spoštovanjem bontona ter pravnega reda. Prav, faute de mieux bomo volili pač take; boljšega nimamo. Kot kažejo neuradni izidi volitev, smo jih pravzaprav že. Najmanj estetska med strankami se je, deloma tudi po svoji volji, že znašla v nekakšni osami. In Cerar ima kravato. Ali ima tudi kakšno idejo, bomo šele videli. Samo prevelikih upov nikar ne gojimo ...