Peter Škerl, ilustrator

V roke je vzel čopič in ga pomočil v črn tuš. Nato je narisal kmetijo in njene prebivalce, živali, ki se ponoči zberejo v skednju, kjer jim prašičji starosta naznani, da se bo treba gospodarju, ki jih izkorišča, končno upreti. Ko je res izbruhnil upor, je prvič posegel po rdeči, edini barvi v tem črno-belem podvigu. Poškropil jo je po papirju, kot kaplje krvi.

Pozneje je to storil še večkrat. Prašiči so se namreč razglasili za novo oblast in se na prav krut način povzpeli nad druge upornike, da ni bilo več jasno, tudi iz njegovih ilustracij ne, ali so živali ali ljudje. Druge živali pa so morale garati še bolj kot prej. Tiraniji se kljub temu niso uprle. Če so se, jih je to stalo življenja. Slogan revolucije »Vse živali so enakopravne« je dobil pripis »toda nekatere živali so enakopravnejše od drugih«.

Ko se je že davno tega prvič lotil Orwellove Živalske farme, ki je skozi zgodovino nastavljala ogledalo različnim družbenim ureditvam in ideologijam, mu je bila zanimiva. Ko se je je na pobudo Mladinske knjige, kjer so sklenili izbrane klasike ponatisniti z deli izbranih ilustratorjev, lotil drugič, pa ga je popolnoma zadela. Tako neverjetno aktualna je bila, primerljiva s sedanjim časom krize, pokvarjenih elit, prekarnih, izkoriščanih delavcev, protestov … Ilustracije so se tako razplamtele skupaj z njegovim vse večjim zavedanjem, da nujno potrebujemo preobrat sistema in tudi v razmišljanju. A paziti moramo, da se nam revolucija ne izrodi v svoje nasprotje.

S tem delom je naredil velik korak naprej. No, te v resnici dela ves čas, saj pri ustvarjanju nenehno eksperimentira in se najraje loteva še neodkritega, a Živalska farma je njegov doslej največji projekt z ilustracijami za odrasle, tudi zato, ker je večina knjižnih ilustracij pri nas še vedno namenjena otrokom. Saj ne, da v delu zanje ne uživa, popolnoma jim je predan in prepričan je, da si zaslužijo le najboljše. Vse bolj pa spoznava, da potrebuje tudi odraslo, angažirano občinstvo.

Kot mulca ga je zanimal strip in še prej risani filmi. Eno risanko je tudi posnel, in sicer pri petnajstih, ko mu je Mito Trefalt v oddaji Kolo sreče izpolnil željo in mu omogočil, da jo je oživil na prosojnicah, na katere so vremenarji risali oblačke. Bolj kot v risbo ga je torej vleklo k zgodbam. Skupaj z bratom in sestro so si jih celo izmišljevali in jih uprizarjali na domačem vrtu za ljubljanskim Bežigradom. Poskrbeli so za vse, za vabila, sceno, igro.

Pozneje je bil amaterski igralec, danes pa vez z gledališčem ohranja kot avtor likovnih podob za lutkovne predstave. Dve sta nastali po slikanicah Kako postati deževnikar Špele Kuclar in Klobuk gospoda Konstantina Petra Svetine, ki ju je sam tudi ilustriral in z njima osvojil vidni nagradi. S prvo posebno priznanje Hinka Smrekarja za mladega ustvarjalca, z drugo nagrado za najlepšo izvirno slovensko slikanico.

V ilustracijo je padel pri dvajsetih, ko je dobil prvo naročilo za knjigo. Šele takrat je začel razmišljati o študiju, se namesto na slikarstvo vpisal na grafično oblikovanje, hkrati pa se uril v knjižni ilustraciji, pa tudi v ustvarjanju za otroške revije in učbenike. Koliko znanja, idej in zagona se je nakopičilo v njem, je na najlepši možen način pokazal z Močvirniki, zajetno knjigo Barbare Simoniti, ki lomi predsodke o žabah, krastačah, pupkih in močeradih. Peljala ga je v tisti iglasti gozd na Koroškem, kjer se je vse skupaj začelo. Potem je raziskoval še mehke, z mahom porasle gozdove med Trebnjem in Novim mestom, kjer živi sam. In nazadnje je v njem zrasel skorajda rembrandtovski svet dvoživk, poln skrbno naštudiranih odtenkov zelene, nanesenih v petnajstih slojih, od katerega gledalec, tudi zaradi številnih detajlov, kar ne more odvrniti pogleda.

V Močvirnike se je poglabljal tri leta, a bilo je vredno, saj so mu prinesli veliko nagrado Hinka Smrekarja za najboljšega ilustratorja, uvrstitev na častno listo IBBY, ki združuje najkakovostnejše avtorje za otroke z vsega sveta, in tudi med 75 najboljših avtorjev v prestižnemu katalogu in na razstavi bolonjskega knjižnega sejma. Zanje se zanimajo tudi na tujem, sploh v Aziji, sam pa je z mislimi medtem že pri prihodnjih projektih, za otroke in tudi odrasle. Le tega, s katero temo bo naslednjič izrazil svoj družbeni angažma, ta hip še ne želi razkriti.