Juan Goytisolo: Izgnan od tod in drugod

+ + +

Izgubljen v Medmrežju

Pošast iz Sentiera, menda junak še nekaterih avtorjevih romanov, imenovan tako, ker ga je kazal po straniščih in bil tudi sicer udeležen v številnih nečednostih, postane žrtev atentata. V zagrobju se znajde v ogromni spletni kavarni s tisoči, morda milijoni zaslonov in tipkovnic, njegov edini način obstoja je spletna komunikacija in korespondenca, njegovi sogovorniki pa slej ko prej vsakovrstni prevratniki, teroristi, katoliški ljubitelji najmanjših, manipulatorji javnega mnenja in tisti, ki skrbijo, da se ljudje paniki ne predajajo, temveč jo aktivno in napeto /do/živijo.

Splet je igra lažnih identitet in zabrisanih namenov. Pošast se znajde v igri mask in preobrazb, vse skupaj vodi bradata imaminja Alica, ki je poleg tega plesalka v kabaretu, ona, podobno kot njena soimenjakinja iz Carrolovih zgodb, se v tem svetu videzov in prevar, lažnih odsevov in drsečih identitet dobro znajde, zraven so rabini z dredi, ljubitelji dečkov iz vrst cerkvenjakov, predvsem pa nepregledna množica različnih organizacij in trojk in fronte za vsakršno osvoboditev in ustvarjenje izrednega stanja. Goytisolo je ironičen, nabrkljanko idej in ideologij dodobra osmeši, svet Medmrežja, paralelen in morda karikiran svet resničnosti je zanj gojišče skrajnih idej, navodil za izdelavo eksplozivnih sredstev in propagando, ki naj pokaže apokaliptično podobo resničnosti. Podobno nehierarhično in neosmišljeno kot v virtualnosti v to prozo, stkano iz kratkih poglavij, kot bi šlo za malo razširjena gesla ali reklamna sporočila, uletavajo različni glasovi: od tistih, ki opozarjajo turiste, da so še najvarnejši v hotelu, saj je naokrog polno pasti, domačini jim bodo poskušali uprizoriti nesrečo, jim podtakniti mamila, že kaj, da jih bo policija za mastno odkupnino spustila in si bodo razdelili izkupiček, do realnih ali pa vsaj verjetnih proglasov skrajnih skupin. Zdi se, da je Goytisolo kljub razpršenosti forme rahlo paranoičen glede tendenc razvoja, povsod vidi vrenje upora in igro videzov. Nič ni namreč tako, kot je videti, za emancipacijskimi proglasi se skrivajo mračne sile, ki si ne pomišljajo sodelovati s korporacijami in centri moči, z diktatorji, ki imajo od na videz kaotične situacije največ koristi. Roman se tako ukvarja s premenami in lažnimi odsevi, iz katerih je sestavljen in nadrobljen svet spletne komunikacije, takšna je tudi njegova struktura, in čeprav razumemo strah in nelagodje pred katastrofično situacijo, ostaja vtis, da imamo po branju le občutek nejasnosti in neulovljivosti sleherne motivacije, delovanja, da je vse že zločinsko in je treba iskati srednjo pot med pritrjevanjem in strastnim zavračanjem Sistema.