Ena resignirana

Maja Novak

1. 8. 2014  |  Mladina 31  |  Ihta

Gotovo ste kdaj brali tiste ruske pravljice, v katerih se grof vrne iz mesta, na železniški postaji pa ga pričaka kočijaž in mu nato med vožnjo domov opisuje, kaj se je med njegovo odsotnostjo zgodilo na posestvu; zgodba se praviloma začne z enim od grofovih konj, ki je izgubil podkev, in konča z grofovim spoznanjem, da mu je pogorela graščina, naš junak pa pripoved ves čas izmenično komentira z besedami: »To je dobro,« in: »To je slabo.« Zdaj, ko tudi Slovenci živimo v Sibiriji, požarov pa ni zgolj zato, ker smo preveč ponotranjili mamine nauke, da se z vžigalicami pridni otroci ne smejo igrati, bi bilo najbrž mogoče takšne slogovne prijeme uporabiti tudi za opis naših trenutnih, kaj trenutnih, kroničnih razmer. Pa poskusimo!

Bile so volitve, in sicer poleti, kar je slabo; a ker je vreme, kakršno je, niso bili tisti, ki so se zaradi volitev morda odpovedali kakemu dnevu dopusta, vsaj za nič prikrajšani. To je dobro.

Na volitvah je zmagal človek brez programa, kar je slabo, vendar niso zmagali tisti, ki so ves čas mislili, da bodo zmagali kar iz zapora, kar je zelo, zelo dobro.

V vladi, kot se nakazuje na obzorju, najbrž ne bo prostora niti za eno levičarsko idejo, eno samo prelomno pobudo ali ščepec socialnega čuta, kar je vsaj po mojem slabo. V najboljšem primeru bo Cerarjeva vlada dobra za državo, slaba pa za državljane. Ne dobro ne slabo, temveč zgolj žalostno dejstvo pa je, da je v pokorjeni, ups, hočem reči v združeni Evropi očitno edina mogoča alternativa »desnim« ali (evfemistično rečeno) »sredinskim« vladam kak Orban ali kak Lukašenko ali kdo, ki politične nasprotnike zmerja z Lukašenkom, v skladu s pregovorom Sova sinici glavana pravi. Kot smo že omenili, bodo taki zdaj v opoziciji, kar je, domnevajmo, bolje kot nič.

Ampak v opoziciji bodo ostali tudi tisti »tapravi« in tisti salonski levičarji, kar je slabo. Ali pa tudi ne. Ker smo, kot so pokazale tudi volitve, nad salonskimi levi in levičarji že obupali, ima vsaj Združena levica zdaj priložnost, da pokaže, iz kakšnega testa je. Najbrž bo to laže, bolj elegantno in z manj nečednih kompromisov storila iz opozicijskih klopi, kar je dobro, morda pa tega ne bo mogla, saj si bo klopi delila z Orbani in Lukašenki, oprostite, hotela sem reči s tistimi pregovornimi sovami. Če spet posežemo po pravljicah: se še spomnite tiste, ko v voz vprežejo raka, laboda in ribo? Rak leze vzvratno, labod sili pod nebo, riba v vodo, voz pa se ne gane nikamor. Ker se večinski del prihodnje opozicije (zgolj) v kontekstu starih osebnih zamer in »zgodovinskih krivic« počuti kot riba v vodi, se utegne zgoditi, da se tudi opozicijski voz kljub labodovim prizadevanjem ne bo premaknil nikamor, celotni vozni park pa bo šel tja, kamor bo hotela vlada. To je slabo.

Slabo za brezposelne, prekarce, samostojne kulturnike in kulturo nasploh, bolne, invalide, mladino, starce in kar je še take nevšečne zalege, kajti vlada, ki bi rada stregla predvsem kapitalu, malim podjetnikom, obrtnikom in podobnim častivrednim ljudem, bo tistim prvim skoraj zagotovo samo še huje krčila pravice in še bolj jemala, jemala, jemala. V trenutku, ko to pišem, nihče še zanesljivo ne ve, ali bo v vladi tudi NSi, a glede na to, da je imela – pomislite, kakšna redkost! – ta stranka že pred volitvami precizno profiliran program, ki se ga najbrž celo namerava držati, bi njena navzočnost v evfemistični, pardon, sredinski vladi pomenila še večjo grožnjo za brezposelne, prekarce, samostojne kulturnike ... (Prosim, da na mesto, označeno s pikami, sami dopišete, kar še manjka; morda bo med dopisanim tudi vaše ime.) To je seveda slabo; dolgoročno je to slabo tudi za vso državo. Kajti država, ki se ne zmeni ne za potrebe socialno šibkih in marginalnih družbenih skupin ne za kulturo, je država, ki je sama sebi nehote in nevede naredila lobotomijo. S polovico možganov pa bo težko ustvarjal celo najbolj zagrizen kapitalist ali mali podjetnik.

Se še spomnite tiste, ko v voz vprežejo raka, laboda in ribo? Rak leze vzvratno, labod sili pod nebo, riba v vodo, voz pa se ne gane nikamor.

Ampak dobro je to, bi zdaj rekle prijateljice moje mame iz doma ostarelih občanov, tiste, ki pri remiju pokažejo karte nasprotniku, da jim pomaga razvozlati, kaj je narisano na njih, da bo v vladi tudi »naš« Erjavec. »Pajade,« bi rekla jaz, »do zdaj je v zvezi z upokojenci naredil le to, da je kot član vladne ekipe nekaterim del njihove penzije vzel.« Biti v vladi je tako ali tako njegov default format, njegov resnični program, njegovo navdušenje ob spoznanju, da bo zaradi števila izvoljenih poslancev tokrat v vladi še bolj kot sicer, pa je mejilo na neestetsko. Ko bi imel rep, bi od veselja mahal z njim. Slabo je imeti take politike, res pa je tudi, da niso le slovenska posebnost. Ampak morda se bo zdaj, ko bo imel res priložnost narediti kaj koristnega za »svoje« upokojence in »naše« zdravstvo, pa tega ne bo naredil, končno pokazalo, da je zgolj položajev, ugleda in privilegijev lačen kompromisar, da nanj ne kaže računati in da ga zaradi tega tudi voliti ne kaže. Mogoče bo po njegovem naslednjem mandatu, ki ga bo preživel na tem ali onem udobnem ministrskem stolčku, to postalo jasno celo tistim brljavim upokojenkam iz konzilija za remi. To bi bilo dobro.

Tako, gospodje, to je vse; svojo sem povedala, dajte jo še vi. Pa oprostite, ker je danes kolumna nekoliko bolj medla, manj udarna in krajša. Ta nenehni dež me ubija. Zaradi kroničnih bolečin skorajda ne morem delati, vendar delati moram, ker sem prekarka brez prihrankov in ne poznam dopustov ne bolniške. Celo če mi bo ministrstvo za kulturo odobrilo status samostojne prevajalke, bom morala še dalje delati tudi takrat, kadar bom vse svoje telo občutila kot en sam ogromen kljuvajoč zob. Gospod Cerar, gospod Erjavec, gospa Novak ali gospa Bratušek, vem, da na vreme nimate vpliva, ampak kaj bo vaša vlada naredila zame?