Radka Denemarková: Jaz pa vprašam, kdo to tolče

Obračun z zlom

Julian Barnes, veliki poznavalec angleške in francoske literature in mostišče med obema, je v knjigi memoarskih, zgodovinskih in esejističnih fragmentov Nč bat pretresel usode svojih predhodnikov, slavnih in takšnih, ki so ga osebno fascinirali, in brez sence dvoma strnil opažanja. Pisatelji niso nič bolj moralni, tudi o življenju in smislu ne vedo bistveno več od drugih, edino, po čemer se ločijo od njih, je rahlo povečana sposobnost za pisanje.

Birgit, dramatičarka, katere delo doživi uspešno češko premiero v režiji gosta iz Nemčije, je še en literarni dokaz za to. Bori se sama s sabo in z motivacijo, njena pojavljanja v javnosti so škandalozna, kolikor jih sploh je. Njen vsakdanjik je sestavljen iz mučnega sestavljanja, ne vedno uspešnega, iz poskusov, da bi kolikor toliko funkcionirala. Da bi bila kaj več kot pisateljica, potem ko je odpovedala v vlogi matere, njena otroka sta zdaj pri sestri, ko je odpovedala v vlogi hčere, vsaj v materinih očeh, kar vidimo v očitajočih materinih monologih, izpisanih v znižanem in nižjem pogovornem jeziku; materi se zdi pisanje in sploh vse, kar ni trdo delo, nesmisel in luksuz. Mi vidimo; bolj kot slast je pisanje stiska in muka z jezikom, brskanje po sebi, lupljenje krast z nikoli zares zaceljenih notranjih ran, odljudnost in skoraj trmasto vztrajanje v samosti in bolečini.

Denemarková postavi zgodbo o soočenju trojice, dveh sester in njunega mučitelja, v gledališke kroge. Vaje, premiera, rumenjaki s svojim smislom za povezovanje vsega, česar ne razumejo in jih globinsko niti ne zanima, načini dela, da ne rečemo mobinga in manipulacije s tistimi, ki oblikujejo vloge, vse je prepričljivo in neizprosno. Zakulisje je nastlano z nategoni, tudi takšnimi z načelno dobrimi nameni. Predvsem pa je roman iskanje jezikovnih vlog; različne vrste govora, od uradniškega in vodstvenega do skrušenih igralskih veličin, ki so se v preteklosti ukvarjale s pisanjem usodnih anonimk, pa predelane in posurovele, s strašljivim naseljene otroške pesmice, od katerih je ena priskrbela naslov romanu, vse se prepleta in zrcali. Kot sta povezana tudi travmatična preteklost in živi zdaj, seveda obremenjen z izkušnjo. Neprizanesljivo izpisana proza o zlorabi in izpostavljenosti otrok, ki si poskušajo priboriti prostor in najti smisel, z različnimi rezultati, je spisana kot montaža različnih govorov in gledišč, v tej polifoniji pa izstopa skrivnostna in malo tudi čudaška Birgit, skoraj nekakšna češka Elfride Jelinek, katere pisanje očara vse, čeprav je očitno zanjo zadnja rešilna bilka pred potopitvijo v brezno depresije, osamljenosti, nesmiselnosti.