Zoran Smiljanić, stripar

Ne pomni več, koliko let je imel, ko je odkril kavbojce, ki so, odeti v jelenjo kožo z resicami in pokriti s klobuki, jezdili po prostranih ameriških in mehiških puščavah. Zadeli so vsako tarčo. Nasprotnike so mlatili kot za stavo. Vedno so zmagali.

To so bili njegovi junaki in dolgo je bil prepričan, da bo v enega od njih zrasel tudi sam. Ampak čisto zares – čeprav je živel v oficirskih blokih v z burjo prepihani Vipavi, ga je bolj kot socialistični vsakdanjik zanimalo trdo mejaško življenje v Ameriki konec 19. stoletja. Najprej ga je spoznaval iz stripov, nato še iz knjig in filmov. Prav zato je danes živa enciklopedija, pa tudi velik filmofil, ki v domači zbirki hrani več tisoč DVD-jev in zna iz njih izluščiti tudi najbolj neverjetne podrobnosti, ki jih redno popisuje v Ekranu.

Ja, Divji zahod ga je pomembno sooblikoval. A zorela sta pač skupaj. Zgodbe vesternov so bile najprej naivne, njihovi junaki samo dobri, špageti vesterni so nato uvedli cinične in neizprosne junake, vesterni sedemdesetih let pa so že govorili o koncu Divjega zahoda. In v osemdesetih je vestern res zatonil. Sam pa je odrasel. Takrat mu ni preostalo drugega kot plan B: namesto da bi postal junak, je postal tisti, ki junake ustvarja. In to v stripih. No, tudi filma se ne bi branil, a z njimi je pri nas križ.

Konec otroštva je označila selitev iz Vipave v Kranj, kjer ga ni čakalo ravno spodbudno okolje za ustvarjanje. To je našel v Ljubljani, na srednji šoli za oblikovanje, kjer je spoznal kup ustvarjalnih ljudi, ki so pozneje postali znani glasbeniki, slikarji in režiserji. Tam si je dal duška. Našel se je tudi v punku, predvsem pa so vsi skupaj sestavljali močno sceno. V zraku je bil naboj, angažma.

Logično torej, da so bila takšna tudi njegova dela. Nad plakatom Tedna mladih Kranja ne bo! je nos vihal generalštab JLA, nad stripom o kranjskih spomenikih občinski veljaki, nad stripom 1945 pa predsednik Socialistične zveze Jože Smole, ki se ni mogel sprijazniti, da v njem ne zmagajo partizani, temveč četniki. Prav zaradi te provokativne zgodbe ga je opazil Ivo Štandeker, ki je pod pokroviteljstvom Mladine takrat odpiral prostor za novo, udarno generacijo striparjev. Povabil ga je zraven.

Dolgo je slovel kot izrazito hardcore avtor in tudi zares je bil tak – pri reflektiranju politike, pri uprizarjanju nasilja in pornografije. Rušil je mejo za mejo in med drugim poskrbel tudi za znamenito porno verzijo Prešerna in Julije, kjer je nesojena ljubimca končno združil v odrešujoči objem. Hkrati je bil tako zatopljen v delo, da je za Hardfuckerse šele dosti kasneje izvedel, da veljajo za kultne. Tudi zato, ker so bili preroški. Ker so morijo na balkanskih tleh napovedali, še preden se je zgodila. Med žrtvami je bil tudi Ivo, ki mu je pozneje posvetil svoj najnežnejši, presunljivi strip 1991 o poslednjem vojaku JLA.

Z leti se je njegov fokus spremenil. Lotil se je denimo bolj umirjenih Družinskih zgodb, ves čas pa je razmišljal tudi o resnično epski zgodbi; zakuhala jo je že davno prebrana kratka pesem o slovenskih vojakih, ki so se na strani Habsburžanov borili v daljni Mehiki. Točno tako, v »njegovi« Mehiki. Odpravil se je tudi na ekspedicijo onstran luže, a šele, ko se je na zamisli nabralo dovolj patine, sta se z Marijanom Pušavcem, s katerim sta odličen študiozno-raziskovalni tandem, zakopala v knjige. Počasi je začela nastajati stripovska saga Meksikajnarji, katere glavna junaka sta mehiški cesar Maksimilijan in slovenski kmet Tone Brus. Prvi del je izšel leta 2006. Zadnji, peti, bo začel izhajati prihodnje poletje.

S tem projektom je vnovič dokazal, da ni le eden največjih striparjev pri nas, temveč mu skoraj ni para tudi v širši regiji, sploh pri dolgometražnih scenarijih. Dejstvo je, da so Meksikajnarji po scenaristični plati izjemno delo, do potankosti vnaprej premišljeno in izčiščeno, hkrati pa so takšni tudi po vizualni plati, saj so v celoti izrisani in pobarvani na roke.

In kaj bo po Meksikajnarjih? Prepričan je, da Sloveniji manjka velik osamosvojitveni film. Ali strip. Tak epski, državotvoren, spektakularen, z množičnimi bitkami, eksplozijami in junaštvi. Mitski in veličasten. Pa kaj, če bo zgodovinsko malce nekorekten. Saj so bili vesterni tudi.

In če ne bo nikogar drugega, bo moral pač za to umazano, a nujno delo poprijeti sam ...