Šef

zadržan +

Kuhanje filma.

Jon Favreau igra Carla Casperja, chefa, zelo cenjenega, prefinjenega kuharskega mojstra, ki dela v veliki, prestižni, modni losangeleški restavraciji. Sam bi rad malce eksperimentiral in pripravljal svoje jedi, jedi z guštom, jedi, ki bi imele njegov osebni pečat, avtorske jedi, narejene s strastjo, toda Riva, ošabni lastnik restavracije, ki ga igra Dustin Hoffman, ga sili v pripravljanje povsem rutinskih, konvencionalnih, modnih, brezosebnih, brezdušnih jedi.

A to ni še nič: vstopi razvpiti ocenjevalec hrane (Oliver Platt), ki njegov menu razsuje, takoj zatem pa samega Carla – že itak zbeganega in ponižanega – zmelje še socialno omrežje. In ko za nameček ostane še brez službe, je to priložnost, da se vrne h koreninam, ali bolje rečeno, prelevi se v potujočega, gverilskega, neodvisnega, samozaposlenega kuharja, ki v svojem kulinaričnem tovornjaku pripravlja le še osebne, avtorske, kreativne jedi. Zdaj lahko eksperimentira po mili volji. In seveda – zdaj se ponovno zbliža z ljudmi (recimo s svojim sinom), od katerih ga je odtujila njegova “obsedenost” s pripravljanjem všečnih jedi. Šef je lahkotna, poskočna, zelo tekoča kulinarična dramedija, v kateri pa se zgodi nekaj nenavadnega, če kuharja spremenite v filmskega režiserja. Šef namreč potem izgleda kot alegorija frustracij holivudskega režiserja, ki bi rad snemal svoje filme, film z osebnim pečatom, unikatne, avtorske, umetniške filme, a ga šefi silijo v snemanje modnih, všečnih, repetitivnih, formulaičnih, leviatanskih, brezosebnih in brezdušnih blockbusterjev, kakršen je recimo spektakel Kavboji & vesoljci, ki ga je režiral Jon Favreau, kar seveda pomeni, da je Šef kar lepo avtobiografski in da nam Favreau, ki je kariero začel v malih, neodvisnih, kreativnih, osebnih filmih (Swingers), v ezopskem jeziku izpoveduje svoje nelagodje v sodobni holivudski kulturi in korporativnem snemanju filmov, toda to počne tako predvidljivo in tako sladoledno, kot da bi ga v to prisilil Riva.