Osip Mandelštam: Hrum časa

Ruski pesnik in pisatelj (1891–1938), ki ga je stal kariero in življenje epigram Stalinu, katerega je prebral skupini prijateljev leta 1933.

Danes je njegovo ime pojem, tako literarnega poguma kot umetniškega genija. Knjižno izdajo prevoda njegovih 14 tekstov začenja prav redka avtobiografska miniatura Hrum časa, ki razkriva, od kod je vzniknil velikan simbolizma in stvaritelj literarne smeri akmeizma. Otroštvo v Sankt Peterburgu ni popis otroških doživetij, marveč ena najbolj nazornih skic duha časa. Nominalno gledano je bilo to obdobje avtoritarnega režima carja Nikolaja II., toda to je bil obenem kraj, kjer je poveljnik policije napisal dramo in kjer je bil direktor azovske banke bolj znan kot pesnik. Skratka, kultura je prežemala celo institucije represije in bančništva. Mandelštamova družina bogatih židov-

skih trgovcev je sinu poiskala francoske gospodične za vzgojiteljice, deček je imel hkrati še židovskega učitelja, v šolah je gulil nemščino, ko ga je kasneje prevzel Dante, se je naučil italijansko, da bi se mu še bolj približal. A kako je bil videti Piter fin de siecla? Car si je od časa do časa privoščil mimohod, ko se je z družino sprehajal po prestolnici. »Pravno združenje« je imelo javna predavanja, na katerih so učenjaki prinašali argumente proti praksi odpiranja poštnih pisem, v zasebnem gledališču je imel doktor higienike predavanja pred polnim amfiteatrom, preplavljenim z intelektualci in policijskimi agenti, spet drugod je zbiral poslušalstvo »Literarni sklad«, kjer so igralci prebirali pesmi in odlomke literarnih del, medtem ko so umetniki sprejemali goste s skodelico vroče čokolade. Seveda je bila na začetku družinska knjižnica, o kateri zapiše: »Knjižna omara iz zgodnjega otroštva je človekova sopotnica za vse življenje.« Potem učitelji in mentorji ter figure javnega življenja, ki so ga oblikovali. In kajpak oče, ki ga je postavljal v hamburški duh 17. stoletja. In od tod je vzšel Mandelštam.