Borghesia: And Man Created God

Že prvi singel z novega, povratniškega albuma nekoč domačih junakov EBM-a je napovedal, da ne bo šlo za reciklažo, jahanje stare slave, jahanje sintetizatorjev in ritem mašin iz »zlatih časov« skupine. We Don’t Believe You je počasen, prav nič industrijski napev, ki povleče celo do nekakšnega kitarskega elektro folka z nekoliko znucano foro uporabe računalniško generiranega vokala. Borghesia se vrača. Kot »two man band«, s kopico sodelujočih glasbenikov, z razstavami in s koncerti sveže oblikovane žive zasedbe.

Kult oziroma enega ključnih domačih elektronskih, pa tudi splošno alter projektov sta obudila Aldo Ivančić in Dario Seraval. To ni bila lahka naloga, saj gre le za kolektiv, za katerega mnogi trdijo, da je bil v nekem trenutku (glasbeno) aktualnejši, če ne tudi progresivnejši od v tujini opevanega Laibacha.

Nova plošča, ki prihaja okoli dvajset let po zadnji, je izjemno dinamična slogovna razmetanka. Baladno melodična, udarno mehanska. Sintetična in organska. Seznam sodelujočih glasbenikov deluje neskončno, na njem najdemo Boštjana Gombača, Polono Kasal, Ireno Tomažin, Vitjo Balžalorskega, Andraža Mazija, Aphro Teslo, Chrisa Eckmana, Jeleno Ždrale ... Kar nekaj od teh imen nas opomni na Ivančićev projekt Bast. In z vsemi gosti in s precej organsko produkcijo, z vsemi kitarami, godali, mankom surovih sintetizatorjev in šumeče produkcije Borghesia danes na trenutke tudi zveni vsaj malo kot skupina Bast in nič kaj kot Borghesia leta 1985 ali 1989. A razlike so le očitne: Bast je v osnovi improviziran projekt, Borghesia ni nikoli bila in tudi sedaj ni.

Album And Man Created God je odprto pismo revolta novemu družbenemu redu, ki se je zgodil in tudi izjalovil v obdobju stagniranja zasedbe. Prihaja v času podobnega, četudi veliko bolj speglanega in šminkerskega komentarja: v času, ko je Laibach izdal plato Spectre. Primerjave so vendarle zgolj zgodovinske in naivne vsaj toliko, kot so bile leta 1989. Borghesijina besedila niso metaforična, so neposredna, povsem punkerska. In pogosto odpeta zborovsko.

V tridesetih letih se je spremenilo veliko in hkrati se ni spremenilo nič. Spremenil se je sistem, a novi si zasluži še več upora. Spremenila se je glasba Borghesie, ne pa toliko sporočilo. Ključni pečat je na ploščku pustila prav množica sodelujočih. Raziskovanje se je preselilo na relacijo jedro(Ivančić in Seraval)–gostje. Z žanrskim mineštriranjem pa se je nekje izgubil naboj.

And Man Created God je, površno povedano, paketizacija slovenskega prispevka k »novim družbenim gibanjem«, k zadnjemu glasu ulice, k svetovnim antikapitalističnim demonstracijam, saj poleg preprostih, evergreen uporniških parol pristavi še videospot s posnetki ljubljanskih protestov, ob zadnjem komadu pa posnetek govora najbolj znanega domačega filozofa. Vendarle pa so to predvidljivi, celo pop prijemi benda, ki pop nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo.