Sholastika in kubizem

Maja Novak

14. 8. 2014  |  Mladina 33  |  Ihta

Na svetu je toliko slovenščin, kolikor je lektoric in lektorjev, in toliko eksegez pravnega reda, kolikor je pravnic, pravnikov in tistih prevladujočih pripadnikov tega poklica, ki so najverjetneje srednjega spola. Z lektoricami in lektorji že od mladih nog sobivam v prijetnem sožitju, temelječem na vzajemnem spoštovanju. Ker vem, da, denimo, v uredništvu Mladine za Bežigradom ljudje govorijo drug jezik kot v meni najljubši založbi na Poljanah (tako npr. eni menijo, da se izraz »kadar koli« lahko piše skupaj, drugi pa živijo v prepričanju, da je »koli« odrasla in samostoječa beseda, ki kaj pomeni celo takrat, ko se ne druži s »kadarjem«), si pravila prvih in drugih preprosto napišem na ustrezno označene listke ter te razobesim nad pisalno mizo, da jih v dvomu konzultiram, pa smo vsi srečni. S pravniki žal ne gre tako gladko. Vedno te pričakajo v zasedi.

Pravniki razmišljajo v spiralah, po ovinkih, v elegantnih piruetah, v daljnosežnih lokih in na splošno tako, da navajajoč zakone nazadnje dokažejo, kar so iz osebnih ali političnih razlogov hoteli dokazati, še preden so začeli razmišljati. Podobno kot pri Schopenhauerjevi teoriji o svetu kot volji in predstavi jim je intelekt dan za to, da služi volji. Ker so volja, interesi in apetit pri različnih posameznikih različni, je seveda samoumevno, da so različna tudi njihova pravna mnenja. Kajti pravo je volja vladajočega razreda, so nas učili na socialističnem faksu. Takrat je bilo vse še dokaj preprosto: ker je smela imeti voljo in apetit samo ena partija, so se tudi pravniki v ključnih zadevah praviloma dokopali do bolj ali manj enakih sklepov. Tisoči perogrizov po vsej Jugoslaviji so živeli v blaženi harmoniji. Člani službe za zakonodajo republiške skupščine, kjer sem kako leto po diplomi stisnjenih zob opravljala pripravništvo, so bili vedno enakega mnenja kot predsednik zakonodajno-pravne komisije, ki jo je služba servisirala – to pa seveda še ne pomeni, da je bil predsednik enakih mnenj, kot je danes, ko je nekdanji ustavni sodnik in gorečen pristaš SDS.

Če bo Janša ostal poslanec, bi morda kazalo prihodnje seje državnega zbora organizirati kar na Dobu.

Danes imamo namreč demokracijo, to pa seveda pomeni kopico interesov in kopico nasprotujočih si pravnih domislekov, ki so spričo svoje neogibne pestrosti včasih prav osupljivi. Pošteno je treba telovaditi, da priplezaš do njih. Taki telovadbi, kot si jo je, denimo, privoščila sedanja zakonodajno-pravna služba, ko je v zvezi z enigmo Janševega mandata poskušala pomagati (ali »pomagati«) mandatno-volilni komisiji DZ, se je znotraj srednjeveške filozofije reklo sholastika, v krogih, v katerih sta se gibala Picasso in Braque, pa kubizem. Janša sme biti poslanec, ker je kandidiral na volitvah; kandidirati pa je smel, ker nikjer ne piše, da pravnomočni obsojenci tega ne smejo. Da dol padeš. Glejte, miški, saj tudi to, da ne smemo ubijati, nikjer ne piše. Nikjer v naši miriadi luknjastih zakonov črno na belem ne najdemo svetopisemskih besed: »Ne ubijaj!« V kazenskem zakonu piše samo, da bo tisti, ki ubija, za nekaj let šel sedel, to pa bi si pravnega kvačkanja vešči interpreti navsezadnje lahko razlagali celo kot nagrado: zaporniku bodo trikrat na dan kuhali davkoplačevalci, odkrival bo čare tvitanja, če bo priden, pa se bo smel v prostem času, to se pravi takrat, ko se bo naveličal biti zaprt, celo vpisati v večerno šolo onstran ograje zapora, v kak dopoldanski tečaj, v pevski zbor domače fare in prav mogoče tudi v tisti zloglasni tečaj meditacije, kjer je še ogromno prostih mest, saj se nanj do zdaj še ni prijavil nihče iz NLB.

Kot nenehno poudarjajo v fraze zaljubljeni novinarji, je tokratna letina poslancev še zelo »politično neizkušena«, zato je jasno, da je neizkušena tudi mandatno-volilna komisija, ki se ji še ni posrečilo ugotoviti, na kateri strani je namazan njen kruh in čigave voljo ter interese ji potemtakem kaže zastopati, zato je odločanje o Janševi usodi elegantno preložila – tako, da je zahtevala več pravnih mnenj. Recimo, da je to gašenje požara z vžigalicami; a v času, ki si ga je tako kupila, bi mogoče kazalo razmisliti tudi o temle predlogu.

Če bo Janša ostal poslanec (in z dokajšnjo zanesljivostjo je mogoče predvideti vsaj to, kaj bo o tem reklo ustavno sodišče), bi morda kazalo prihodnje seje DZ organizirati kar na Dobu. Nemara bo laže vsako jutro naložiti devetdeset poslancev na dva klimatizirana avtobusa in jih odpeljati na izlet kot prilagajati njihovo delo Janševemu zapletenemu urniku; kajti sicer bi na njegovih dovolilnicah za izhod najbrž pisalo, kdaj se mora vrniti v zapor, zato bi se moral DZ odpovedati svoji častivredni navadi, da zaseda pozno v noč ali celo do naslednjega jutra. Ali pa bo smel ob takih priložnostih Janez po seji prenočiti pri Urški? Kakorkoli že, prenos zasedanj DZ v prostore kaznilnice bi močno poenostavil zadeve, imel bi globoko simbolično noto, ki gotovo ne bi ostala neopažena niti v ljubljeni Evropi, pa tudi sprejemanje zakonov bi morda olajšal. Saj, denimo, poznate tisto zoprno navado desne opozicije, ki se ji pravi nagajanje ali obstrukcija? Predstavljajte si: tik pred glasovanjem o tem ali onem zakonu vsi opozicijski poslanci kot en mož vstanejo in hočejo zapustiti prostor, kjer poteka seja – pri vratih pa naletijo na mrkoglede zaporniške paznike, ki s pendreki pomenljivo pritrkavajo v dlan in jih ne spustijo ven, dokler delo ni opravljeno. Milina! Blaginja, sreča in angelski glasovi bi spet zavladali v naši državi in wannabe politiki bi se pretrgali od napora, da bi bili med naslednjim sklicem DZ tudi sami zaprti. Milina! O, kako sem vesela, da sem bila tudi jaz nekdaj pravnica, zato se mi kdaj pa kdaj porodi kakšna spektakularna zamisel!