Hugh Howey: Silos

+ + + +

Zarod nov, strah sovražnikov

V ogromnem stolpu z jasno hierarhijo je kot v mravljišču: mehaniki, kmetje, zdravniki, negovalci, šerifi, župan(ja), informatiki, vse z namenom, da bi preživeli. Zunaj silosa je namreč strupena in pogubna atmosfera, kar dokazuje vsakokratni ritual: na smrt obsojene izpostavijo, da obrišejo leče tipalk na strehi, skozi katere zaznavajo menjave vremena in podenje strupenih oblakov po opustošeni krajini zunaj.

Howey zgodbo o odkritjih prebivalcev silosa individualizira. V fokusu so zdaj vrli in podli posamezniki, ki se zapletejo v igro in protiigro, in če so šerifi, so prav kot iz kakšnega klasičnega vesterna, pištola in značka in ostri pogledi; če so naši, so krepki, kleni, če so drugi, tisti, ki prikrivajo in manipulirajo, se prerivajo za oblast in jo netransparentno in nedemokratično predajajo naprej, potem so prihuljeni strici iz ozadja, že po prvi pojavi zvijačni in pokvarjeni. To očitno dolguje žanrskim poenostavitvam, kot je malo pocukrana tudi motivacija – skoraj vedno stojijo za velikimi dejanji zelo osebne in zelo čustvene opredelitve. Kljub napetim odnosom, čeprav so prebivalci silosa globoko v prihodnosti, se sentiment cedi skozi vsa številna nadstropja in skozi vse čase. Sicer pa je zgodba o prepoznanju lastnega položaja v družbi, ki s posameznikom manipulira in mu prikriva dejansko stanje, kar pravšnja; elite so se odločile, da je za njihovo preživetje pač treba žrtvovati človeštvo, napisale so skrivni kodeks in izročilo, ki se prenaša na njih podobne, izumile so rituale, ki množico homogenizirajo in ji odvzamejo vsak revolucionarni potencial. Pri tem je tipično, da so elite pravzaprav tehnokrati, podobno kot v Vonnegutovem Klavirskem avtomatu, informatika je postala prva med panogami in z manipuliranjem informacij je mogoče vzpostaviti total(itar)ni nadzor. Ne toliko Veliki brat in prisluškovanje, ne toliko psihologija množic, seveda tudi to, predvsem eshatologija, prikrivanje načrta za preživetje in zamolčevanje podlosti, s katero se je vse začelo – vse to izkoriščanje in prikrajanje preteklega znanja jim daje moč. Prav tako onemogočanje komunikacije med kastami, že z nefunkcionalnimi stopnicami – seveda se sprašujemo, zakaj tako naporna potovanja po vertikali; če znajo črpati nafto in izdelovati skafandre, bi si lahko omislili tudi dvigala. Ampak potem bi pol akcij odpadlo in bi bil Silos tanka žepnica.

Kakorkoli, Howeyju je uspelo napisati še eno od antiutopij – in to dovolj napeto. Prejšnje so predpostavljale drugačne produkcijske razmere ali opozarjale na zlorabo nadzora tako, da so potencirale in razvijale tendence sedanjosti, Silos pa v prihodnost postavi ameriško preteklost, kot da sedanjosti nima. Vse skupaj je jezikovno manj inovativno kot antiutopije prve polovice XX. stoletja. Konec jasno upapoln, kakor nalašč za nadaljevanje.