FKA twigs: LP1

R’n’b je bil ob koncu devetdesetih let paradni konj afroameriškega popa. To že nekaj časa ni več, zato pa sladkobni žanr doživlja različne revivale, a ne samo v ZDA. Hudo opazno tudi v širše evropskem in ožje britanskem prostoru. In ker protagonisti logično uporabljajo sodobne produkcijske prijeme, so takšne iniciative deležne nelogičnega označevalca »future r’n’b«.

Prav s to etiketo številni mediji že kujejo v zvezde mlado Britanko twigs. Ta je v London in industrijo popa vstopila pri 17 letih, ker je hotela postati poklicna plesalka. Kmalu se je v tej vlogi izkazala v glasbenih videih svetovnih zvezd od Kylie Minogue do Jessie J. Ko se je resneje lotila pevskih podvigov in se povezala z majhno, a nadvse trendovsko založbo Young Turks, pa je morala spremeniti ime. Zaradi ameriškega dvojca »otroškega popa« The Twigs je morala k njemu princeovsko dodati FKA (formerly known as).

Njen preboj, ki je bil vsaj toliko kot glasbeni tudi vizualni, se je začel leta 2012. Strategija je bila preprosto učinkovita: v viralnem spletu okoliščin šteje le prisotnost. Vsak njen posnetek je dobil spremljajoči videospot. Videospot, ki si ga zapomniš, in to ne samo zaradi pevkine nenavadnosti – suhljate postave in vesoljskih oči. Ti trendovski videi so se obrestovali: twigs je po peščici izdanih posnetkov že bila »Weekndova mlajša sestra«, »Sade trip hopa«, »R & Björk«. Galaktična vesoljka izjemnega glasu. Najprej sta bili na vrsti suhoparno naslovljeni mali plošči EP1 in EP2, sledila je očitna dolgometražna poteza: LP1.

Albuma se je lotila all-star zasedba producentov, od Clams Casina do Emila Haynieja (Lana Del Ray, Kanye West) in Paula Epwortha (Adele, Coldplay). A pazi, twigs nikoli ne pride v studio snemat vokalov na že narejene podlage. Komadi morajo nastajati spotoma. Opozarja tudi, da je ogromno materiala producirala, premislila sama. Materiala, kjer prevladuje ničkolikokrat slišani počasni, megleni in prostorni

r & b z bobni, raztresenimi s pinceto, pogosti so trenutki lažne tišine. Na tem obrtniško doslednem, čvrstem produkcijskem paketu lebdi pevkin glas.

Twigs rada razkazuje izjemne vokalne spretnosti, pogosta so falzetska razgibavanja v slogu operne pevke. Nič čudnega, saj se je, ko je bila še otrok, formalno učila tudi opernega petja. Občasni večglasni, zborovski napevi delujejo kičasto sakralno in nas na enem mestu celo spomnijo na pozabljeno atrakcijo skupine Enigma. Tudi teme besedil so klasične: negotovost, (ljubezenske) tegobe, odtujenost, paranoja.

In kaj je torej tisto, kar twigs loči od suhih vej sodobnega (alter) popa, poleg sijajne promocijske taktike seveda? Prav njena samozavestna vokalna forma in plošček, ki drži skupaj kot neostik. Na albumu LP1 ni vrinjenih posnetkov in ni diletantskih slogovnih zasukov. Brez panike, vse je pod (twigsinim) nadzorom.