Zgodba o sedenju na dveh stolih

Maja Novak

29. 8. 2014  |  Mladina 35  |  Ihta

Premile madonne! Tokratno kolumno pišem z razumom, ne s srcem, kajti moj bridko preizkušani srček prav nič ne mara mentalitete in manir sloja, ki mu pravimo samostojni podjetniki, obrtnike pa mara še manj – kot jih morda tudi vi ne, prežlahtna gospa, če ste kdaj samo za pet minut morali prenašati lomastenje in samopašnost kakega vodovodarja. Pa vendar. To, kar se v teh dneh dogaja nekaterim espejem in obrtnikom, je svinjarija. Najmanj dvesto jih je, po poročanju ene od televizijskih mrež pa naj bi bil eden od njih iz obupa že naredil samomor. Ker je posredi precej rumena komercialna mreža, pobožno upam, da gre za novinarsko raco, vendar bi bilo pri nas celo to mogoče. Navsezadnje se je nekaj podobnega že večkrat zgodilo v Grčiji. Take vrste država smo.

Govor je seveda o espejih in obrtnikih, ki so po upokojitvi nadaljevali svojo dejavnost, mnogi tudi zato, ker sicer sploh ne bi mogli preživeti meseca, vsi pa zato, ker jim nihče ni povedal, da se to ne sme. Ne ZPIZ, ne DURS, ne AJPES, ne ajmaček. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zdaj od njih terja vračilo polovice pokojnine za zadnja tri leta in socialne ter zdravstvene prispevke za zadnjih pet let, to pa so zneski, ki jih marsikdo med njimi ne bo zbral do konca življenja. Nič, bolj ko premišljam, verjetnejša se mi zdi tista novica o samomoru.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ministrstvo za delo seveda zavračata kakršnokoli krivdo za to zmedo, v zraku pa visi presoja ustavnosti zadevnih odločb in predpisov na ustavnem sodišču, tem simpatičnem klubu ljubiteljev vsega, kar je desno. Tam so vsi do zadnjega pravniki – ja, to je treba poudariti, kajti, ne, v naši državi niti kaj takega ni samoumevno – in pravniki bodo tako, kot je pravnikom v krvi, prišli na dan s tako ali drugačno nepričakovano, osupljivo in eksotično sodbo, s konstruktom, ki bo prav mogoče vključeval tudi navedke iz rimskega prava, zgodovino narodnoosvobodilnega boja in severne medvede. Skratka, upokojencem, ki so raje delali, kot da bi legli v kot in umrli od lakote, ali pa vsaj raje delali, kot da bi počasi, a vdano tonili v senilnost, se ne piše nič dobrega.

Toda če bo ustavno sodišče namesto po pravniško razmišljalo po človeško, se bo kajpada moralo vprašati, kaj sploh je pokojnina. V davnih časih, ko smo še poznali besede, kot so »solidarnost«, »pomoč«, »dobrota« in »človek«, smo poudarjali, da gre za obliko medgeneracijske solidarnosti. Človek je vrsto let gradil nov svet za prihodnje rodove, zdaj pa je naloga prihodnjih rodov, da mu ponudijo skorjico kruha; vsak po svojih zmožnostih in vsakemu po njegovih potrebah. Znotraj tako preživelega, nesodobnega, neevropskega in tisočkrat prekletega socialističnega načina razmišljanja bi bilo od upokojencev, ki so poskušali sedeti na dveh stolih, morda res mogoče kaj terjati, saj ne bi bilo razloga, da bi se tistim, ki zmorejo opravljati tako ali drugačno dejavnost, godilo kaj bolje kot tistim, ki tega ne znajo ali za to nimajo možnosti. Ampak mi, gospoda, imamo kapitalizem; blagor nam! Od trenutka, ko smo ga dobili, pa vsi strokovnjaki, veščaki, apologeti in véliki mojstri tržnega gospodarstva histerično ponavljajo, da naj bo pokojnina odvisna samo od prispevkov posameznika v njegovi delovni dobi, da si jo je treba zaslužiti s krvjo, znojem in solzami – da je, če natanko premislimo, plačevanje prispevkov za pokojninsko zavarovanje le ena od oblik rentnega varčevanja.

Če upokojenci ne smejo sedeti na dveh stolih, na dveh stolih ne bi smela sedeti niti država in si pravnega instituta pokojnine razlagati zdaj tako, zdaj drugače.

Med drugim je država, ta hrček, ki v svoje mešičke nenasitno tlači tuje zrnje, na temelju takšnih interpretacij z visokimi prispevki za pokojninsko zavarovanje obremenila tudi honorarje, zaslužene z avtorskimi pogodbami; tako po novem dvaintrideset dni v letu prevajam samo za ZPIZ in mu poklonim štiri kolumne, ne da bi se zato ob misli na starost lahko počutila bolj varno. Ampak to sploh še ni vse. Ne le jaz, celo največji slovenski umetniki se zdaj, ko je izbruhnila afera z upokojenimi podjetniki in podjetnimi upokojenci, najbrž že tresejo v pričakovanju neizbežnega dne, ko jim bo prepovedano pisati pesmi ali skladati glasbo ali slikati pastele in olja, če bodo za to ob penziji prejeli kak sold. Kot že rečeno: take vrste država smo.

Toda če je tako, kapitalisti moji, če želite pokojnino po vsej sili gledati skozi očala tržne logike in v njej videti samo privarčevano rento, vam ne ostane drugega, kot da tistim dvesto espejem in obrtnikom priznate pravico do polne penzije in jih pustite pri miru – zaslužili so si jo. Plačevali so prispevke zanjo, zato je zdaj njihova in njihova naj ostane, pa četudi se jim bo v prihodnje ob njej posrečilo vsak mesec kje izvrtati, kaj vem, za celo poslansko plačo denarja. Logično, kajne?

Če upokojenci ne smejo sedeti na dveh stolih, na dveh stolih ne bi smela sedeti niti država in si pravnega instituta pokojnine razlagati zdaj tako, zdaj drugače, tako, kot ji v tem ali onem trenutku pač najbolj ustreza. (Kako ji bo ustrezalo to, da bo po zaprtju dejavnosti tistih dvesto nesrečnikov ostala brez prometnega davka in morebitnega davka na dodano vrednost, ki ji ga je do zdaj navrglo njihovo delo, bomo še videli.) Ampak država je oblast, upokojenci pa so ogrožena vrsta. Tako pravi moja mama, upokojena likovnica: »Ah, ta lepa, sončna leta tretje generacije – zanje so univerze, ki jih učijo delati kič ali se podpisati z računalnikom, vse drugo so problemi, zaviti v okrasni papir.«